Tiskane izdaje
V vsaki izmed šestih republik in dveh avtonomnih pokrajinah nekdanje Jugoslavije je eno mesto nosilo Titovo ime. Štiri so ga dobila takoj po koncu druge svetovne vojne, štiri po Titovi smrti, med njimi oktobra 1981 Velenje. Danes ga ne nosi več nobeno, stojijo pa v sedmih novih državah.
Med osmimi mesti je »moralo« samo eno popolnoma spremeniti ime, črnogorski Titograd, ki je danes Podgorica. Vsa druga so umaknila le svojilni pridevnik in spet postala to, kar so bila pred preimenovanjem – Korenica (Hrvaška), Vrbas (Vojvodina), Mitrovica (Kosovo), Užice (Srbija), Veles (Makedonija), Drvar (Bosna in Hercegovina) in Velenje.
Titova niso postala po naključju. Večinoma so to bili manjši ali večji kraji, komajda mesta, z močnim ideološkim ali delavskim oziroma industrijskim pečatom. V njihovem imenu so prirejali posebne kulturne festivale in športna tekmovanja predstavnikov Titovih mest, sestavljali posebne delovne brigade za »izgradnjo domovine«, njihovi pionirji so imeli svoja srečanja (enega se je udeležil tudi fant Marko iz Titovega Velenja, danes znan prvak ljubljanske Drame).
Scenarist, režiser in montažer dokumentarca Amir Muratović je obiskal vsa in v dokumentarcu Bila so Titova mesta postavil pred kamero posameznike različnih generacij, od zgodovinarjev, umetnikov, politikov, športnikov in direktorjev nekdanjih podjetij do »navadnih« smrtnikov. Sprehod po nekoč Titovih mestih sestavi avtorsko nekomentiran in tematsko inventiven portret posledic razpada nekdanje države. Dokumentarec, ki je nastajal tri leta, odlikujeta tako v montaži izčiščena narativna zgradba kot njegova vizualna podoba (direktor fotografije Marko Kočevar), ki daje filmu tako rekoč kinematografski izgled.
Glede na enovito celoto je malce nerazumljivo, zakaj TVS dokumentarec, ki traja dobrih sto minut, kot nedavno že Sedem grehov in vrlin Majde Širca, nepotrebno predvaja v dveh delih.
Avtorica ilustracije je Irena Romih.
Jugoslavija v malem
V Podgorici nastaja hitro razvijajoče se sodobno mesto, v katerem mladi sproščeno razpravljajo o svoji prihodnosti po kavarnah, obenem pa opeharjeni delavci stavkajo pred vladno palačo. V hrvaški Korenici, kraju na obronku današnjega nacionalnega parka Plitviška jezera, so ustaši leta 1941 pustili za sabo devetsto vdov. Pol stoletja pozneje so iz nje Hrvati bežali pred Srbi, med operacijo Nevihta pa Srbi pred Hrvati. Nekoč eno največjih vojaških letališč in impozantna podzemna vojaška baza, v kateri je bilo še leta 1991 nastanjenih sto migov, sta uničeni.
V pred drugo svetovno vojno industrijsko razvit vojvodinski Vrbas, v katerem je bila polovica prebivalstva nemškega, so po vojni naselili Črnogorce in Bosance, predvsem družine, katerih očetje so padli v vojni. Danes je to izrazito večkulturno in strpno mesto, v katerem je vsak tretji otrok rojen v kulturno in nacionalno mešanem zakonu, in zato še danes velja za Jugoslavijo v malem.
Kosovsko Mitrovico, mesto, v katerem je bila leta 1989 znamenita gladovna stavka rudarjev, reka Ibar deli na južni del, v katerem živijo Albanci, in severni, v katerem živijo Srbi. V srbskem delu vse deluje paralelno, zlasti oblast. Prvo priznava država Kosovo, drugo Srbija. Ljudje, ki so se nekoč družili, danes živijo ločeno. Užice, mesto, ki je bilo središče prvega osvobojenega območja sredi okupirane Evrope, je poleg Velenja ohranilo največ Titovega duha. Še njihov mestni hostel je tematsko posvečen temu obdobju, čeprav se pragmatično vse bolj obrača k promoviranju eko turizma. Velik Titov kip, ki je stal sredi nekoč impresivnega, danes pa devastiranega Trga partizanov, so kmalu po razpadu države premestili pred muzej.
Iz makedonskega Velesa, nekoč uspešnega industrijskega mesta, ki je pustilo za sabo najbolj onesnaženo mesto v Evropi, se mladi izseljujejo, saj v njem ne vidijo prihodnosti. Nekdanja občina Drvar je danes razdeljena na nacionalne kantone. V kraju, v katerem so skušali Nemci leta 1944 z desantom zajeti Tita, delujejo le še občina, policija in bolnišnica. Po razpadu Jugoslavije so pregnali z območja večino prebivalstva, danes je Drvar umirajoče mesto starcev.
Le malo jugonostalgije
Zanimivo je, da je večina sogovornikov v dokumentarcu ob kritičnosti do tranzicijskih političnih in družbenih anomalij svojih novih držav kritična tudi do pretekle jugoslovanske realnosti. Med njimi je le nekaj izrazite romantične jugonostalgije. Delno je vzrok za to dejstvo, da so bila nekatera portretirana mesta soočena z izbruhom potlačenih mednacionalnih in medverskih nasprotij ter begunstvom, česar v Sloveniji ni bilo. In tako se v dokumentarcu za še danes najbolj Titovo mesto pokaže prav Velenje, v katerem na osrednjem trgu še vedno kraljuje desetmetrski Titov kip kiparja Antona Avgustinčiča, postavljen leta 1977. In pod njim rosno mlada, bržkone že v samostojni Sloveniji rojena turistična vodička s pionirsko rutico okoli vratu, ki v okviru projekta Doživetje socializma predstavlja turistom socialistične značilnosti mesta, ki so ga ob rudniku lignita zgradili delavci iz vseh republik nekdanje Jugoslavije.
