Najprej pomislijo na pravljico

Dream Theater, ki imajo za sabo že bogato dvajsetletno kariero z desetimi milijoni prodanih plošč, se 31. oktobra z zadnjim albumom Black Clouds And Silver Linings vračajo v Slovenijo, tokrat v Tivoli. Za Vikend je spregovoril klaviaturist Jordan Rudess.

V Slovenijo prihajate promovirat album Black Clouds And Silver Linings. Kaj vam pomeni ta naslov?

Gre za ravnotežje med temnimi in svetlimi silami, s katerimi se človek sooča v življenju. Takšna je tudi naša glasba: na trenutke zelo »heavy«, na trenutke pa precej nežna in vesela.

Nekatere nove pesmi se ukvarjajo z zanimivimi temami - A Rite Of Passage govori o prostozidarstvu. Od kod ideja?

John (Petrucci, kitarist, op. p.) rad raziskuje teme, ki so za rock neobičajne. Veliko bere in kadar piše besedila, je vedno obdan s knjigami in proučuje teme.

Kaj pa Count Of Tuscany, menda gre za resnično izkušnjo?

Ko je bil v Toskani, je bil povabljen v staro graščino z vinogradom, ki je spodbudila njegovo domišljijo. Besedilo je izmišljeno, ampak za osnovo je vzel resnično zgodbo.

A Nightmare To Remember pa govori o resnični prometni nesreči, kajne?

Menda, ja ... Veste, jaz ne pišem besedil, nikoli nisem bil pretirano pozoren na besede, zato nisem primeren sogovornik za te teme.

Čeprav ima Dream Theater že dvajset let kultni status, vas po uspešnici Pull Me Under na radijskih in televizijskih postajah praktično ni. Zakaj se držite v alternativi?

Naša glasba je bila vedno malce zahtevnejša in ne preveč komercialna. No, na vsakem albumu imamo pesem ali dve, ki sta poslušljivi tudi za manj zahtevno uho. Ampak v tem svetu popolne komercializacije je precej težko. Mi se predvsem še vedno držimo tistega, kar smo bili od nekdaj, in se temu svetu ne prilagajamo preveč.

Skupaj ste že dvajset let, kako vidite današnjo glasbeno sceno?

Teže je kot kdaj prej. Založbe se zapirajo, spreminjajo, ne ustvarjajo novih zvezd, mladim bendom je teže priti do koncertov.

Toda vam gre tudi v teh kriznih časih dobro!

Imamo srečo, za sabo imamo že veliko let trdega dela, uspelo nam je ustvariti čisto svoj svet z bazo oboževalcev po vsem svetu, kar je zanimivo, sploh glede na to, da nismo komercialen bend.

Koliko težav ste imeli z založbami zaradi običajno precej dolgih pesmi?

Odkar sem jaz v bendu (zadnjih deset let, op. p.), imamo precej proste roke, imamo pač že tak status. Prej pa se je bend seveda srečeval s težavami.

Poznani ste po tehnični popolnosti, dobili ste veliko nagrad, John celo za kitarista leta 2007. Kaj je najteže igrati?

V nekaterih pesmih imamo res bolj zahtevne trenutke, na primer v Dance Of Eternity. Ampak jaz prihajam iz klasične glasbene izobrazbe, torej zame ne more biti nič težje od Lizstovih rapsodij ali Chopinovih etud.

Se še spominjate vašega zadnjega koncerta pri nas leta 2005?

Kadar mi kdo omeni Slovenijo, najprej pomislim na pravljico. Imate neverjetno lepo deželo in že komaj čakamo, da se vrnemo.

Res? Tu nič ne vemo o tem, da bi živeli v pravljici!

Ne? Škoda. Videti je bilo pač tako (smeh).

Iz tiskane izdaje Vikenda