Najstrašnejši vseh gostov

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Revizor
režija Mateja Koležnik
PG Kranj
po ponovitvi 9. oktobra 2009

Gogoljeva paradigmatska komedija, ki je priskrbela Cankarju kar nekaj zapletov in atmosfer, je v kranjski izvedbi izrazito posodobljena, najprej jezikovno in zaposlovalno. Režiserka Mateja Koležnik in Gregor Fon sta jo ob dramaturški podpori Marinke Poštrak jezikovno pregnetla, na prevod Franceta Vurnika naložila kar nekaj aktualizmov in jezik je zdaj spuščen, tudi vulgariziran, s tem prilagojen v prepoznaven čas in prostor postavljenim kreaturam, vse je neko bližnje in skoraj polpreteklo malomestje, v katerem se dogajajo vsakovrstne miškulance in prikrivanja, to pa z nekakšnim dobrohotnim in samo mestoma nevarnim uravnavanjem z vrha in jasno določeno hierarhijo, ki priskrbi tudi ključ za porazdelitev privilegijev in sorazmerno količino odpustkov pri vedenjskih odklonih. Seveda, nihče ni čist in kdor vdihne ta zatohli malomestni zrak, je že okužen.

Drugi pomemben premik je postavitev v javni prostor, ki je to samo napol; scenograf Ivo Knežević je zasnoval nekaj med bistrojem in menzo, z značilnim pultom med kuhinjo in jedilnico in odvodi v privatne županove prostore ob strani, njegov dom je naslonjen in zlepljen s tem karikiranim plastificiranim forumom, v katerem kraljuje novodobni proletariat; natakarica in čistilke, težaki in potem še ves čas malo navlažena jara gospoda z županom na temenu. Režija je močno poudarila prav to zadušeno delavsko ozračje, natančne odrske akcije, ki potekajo večinoma upočasnjeno in mestoma tudi prepočasi, to še ni čas hiperprodukcije, poudarijo ihtavost in čudno zbeganost natakarice, odigra jo Vesna Slapar, ki je v nasprotju z drugimi hitra in živčna, trzavična, ona je na dnu kljuvalnega reda in jo vsi izkoriščajo, se derejo nanjo, ona pokasira ob svojih še strahove vseh preostalih pred revizorjem.

Uprizoritev se začne v ozračju grozljivke, z bliskanjem in nalivom, dobimo občutek, da ljudje nimajo kam in hodijo not malo pit in molčat, to je javnost sama pred sabo in zase, zraven sta napol izvržena Bobčinski in Dobčinski, ki se prerivata in oprezata nekako s strani, onadva sta tej kremi podrejena potrčka, potem je nekaj trhlih stebrov družbe, servilnih in splašenih, to so sluzave in negotove, rahlo intrigantske figure, šolska nadzornica, vodja zdravstvenih in humanitarnih ustanov, sodnik, ljubitelj narave s puško in psi, zato tudi malo bolj vzvišen, za stopnjo bolj zdrav duh v zdravem telesu, vsi pa v močnem županovem objemu, objemu, ki je topel in grozeč hkrati, očetovski in kostolomen, tudi po zaslugi Primoža Pirnata in njegove natančno odigrane oscilacije med obojim, in njegovi dve, žena in hči, v izzive stilske narave naravnani erotično eskponirani damici - odigrata ju Vesna Jevnikar in Vesna Pernarčič.

Vendar ta srenja v razsutem stanju ni popolnoma brez kulture, najprej seveda pivske kulture, žganico ob pivskih vzklikih dobro zlivajo ves čas in poplakujejo s pivom, zraven pa so še pevske točke, revizor je za vse skupaj priložnost, da izvedejo svoj pokaži kaj znaš, in sem spadajo karaoke z zaprašenimi pocukranimi šlagerji, v nemškem prevodu, recimo, pa pop sekcija roka in sploh vse zimzeleno in presladkano, to je domet tega občestva, jagrska sekcija ima seveda svoj klasičen nabor in psevdorevizor je tudi tu bolj svetovljanski, zvira in zvija se kot glava fantovske skupine; tudi sicer mu Branko Jordan vdihne precej iz medijev in estrade prepoznane blaziranosti, afektiranosti in gizdalinske samozaverovanosti; na mesto karizme stopi tudi zaradi svojega manjšega, pa vendar izdatnega zaostanka za glasbenimi trendi.

Bolj kot prepredenost s korupcijo in podmizne kupčije je težišče predstave pregled in revizija stanja duha v tem zakotju, v ospredju je kondicija malomestja kot modela za celotno družbo, bolj kot na današnji cikne predstava na neki polpretekli čas, ko je bila oblast še bolj surova, manj obdana s piarovci, batina trgovcem in kapitalu nasploh in manj pokorni izvrševalec njegove nenasitne pogoltnosti.

Iz sredine tiskane izdaje Dela