Tiskane izdaje
Bernd Eichinger je umrl zaradi srčnega infarkta pri enainšestdesetih letih med večerjo z družino in prijatelji. Gola agencijska vest je kajpada pretresla filmske poznavalce, za nemško filmatografijo je to nedvomno eden večjih udarcev. Bežen vpogled v Wikipedio potrjuje, da gre za vsestranskega ustvarjalca, saj je bil tudi režiser. Podpisal se je pod več kot petdeset filmov – kot producent in scenarist ali kot režiser.
Iz zadnjega obdobja se tudi manj razgledani v svetu filma lahko spomnijo predvsem njegovega filma Propad o zadnjih dnevih življenja Adolfa Hitlerja (Der Untergang), ki pa mu je v javnosti prinesel tudi precej očitkov, da je nemškega diktatorja prikazal v preveč človeški luči, nekako premalo kot pošast in preveč kot tragično figuro, obkroženo z nesposobnimi generali in nepravimi prijatelji. Za direktorja Nemške filmske in televizijske akademije v Berlinu Jana Schütteja je bil Bernd Eichinger morda največji in najoriginalnejši filmar v nemški povojni zgodovini – morda edini, ki je bil resnično svetovnega formata. »Nemški film je z njim izgubil ne le producenta, ampak tudi svoj glas.«
Nemški filmi so med gledalci na splošno manj priljubljeni, razen seveda nekaterih izjemnih uprizoritev, a vendarle vseskozi izgubljajo tekmo ne le z nemško, temveč vsaj še s francosko in še kakšno filmsko produkcijo. No, Eichinger je vendarle v treh desetletjih produciral več kot sedemdeset filmov, nedvomno ogromna količina in za marsikoga nepričakovano velik obseg. Toda številni filmi so ponesli glas o njem široko po svetu, četudi še najbolj kot o producentu tudi takšnih filmov, ki so gledalcem sedli globlje v srce. Med njimi so zagotovo Christine F. po knjigi Mi, otroci s postaje Zoo, Ime rože, Parfum, Osnovni delci, Nikjer v Afriki in Propad, vsaj omeniti pa kaže tudi film, ki je doma spodbudil kontroverzne reakcije, čeprav je bil nominiran za tujejezičnega oskarja – Kompleks Baader Meinhof o nemški teroristični Frakciji rdeče armade iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je izvedla več odmevnih akcij. Tudi v tem filmu se mu je namreč pripetilo nekaj verjetno nezaželenega, saj so mu očitali, da z njim poveličuje terorizem. Njegov nos za zanimive filmske zgodbe je odkril še eno, ki pa je sam ne bo več mogel realizirati – dogovorjeno je bilo že, da bo produciral tudi film o nesrečni usodi Natashe Kampusch, pri čemer bi ga tako kot pri Propadu znova spremljal režiser Oliver Hirschbiegel.
Guardian je v nekrologu po njegovi smrti zapisal, da je bil filmski mogul, ki je bil najbolj znan prav po obeh že omenjenih filmih, Propadu in Kompleksu Baader Meinhof. Vsekakor pa da je filmski producent Bernd Eichinger šel veliko bolj naprej kot kdo drug v prizadevanju, da se vrne zaupanje v nemški film, ki je dolga povojna leta trpel tudi zaradi sindroma nacistične preteklosti – za njegovo vrnitev pa je vseeno treba pohvaliti tudi takšne režiserje, kot so bili Wenders, Rainer Werner Fassbinder in Volker Schlöndorf. Kot piše ta časnik, si je Eichinder prizadeval, da bi nemški film vrnil v čase nekdanje mednarodne slave iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ki sta jo zaznamovala komercialni in umetniški uspeh filmske družbe Ufa. Trdno je bil namreč prepričan, da ne more biti uspešne umetnosti, če ta ni tudi finančno uspešna ali pa zanima le malo gledalcev – preprosto rečeno, to je povezano. Brez te soodvisnosti pa gre po njegovem prepričanju samo za zapravljanje sil, pa naj kritiki te še tako cenijo.
Njemu pri tem ni spodletelo, še več, uspelo mu je tako v Nemčiji kot v tujini, še zlasti pa v Hollywoodu, kar je še poseben dosežek. Tudi zato so na seznamu njegovih filmov številni z angleškimi naslovi: The Never Ending Story (1984), The Name of The Rose (1986), Perfume: The Story of a Murderer (2006), DOA: Dead or Alive (2006), štirje filmi iz cikla Resident Evil (2002–2010). Seveda pa so bili številni tudi zelo odmevni nemški filmi, ki jih je produciral, kot na primer Der Bewegte Mann (Najbolj zaželeni moški, 1994), Nirgendwo in Afrika (Nikjer v Afriki, 2001), z oskarjem za najboljši tujejezični film, in dva nominiranca za oskarja, režiserja Oliverja Hirschbiegla Propad (2004) in režiserke Uli Edel Kompleks Baader Meinhof, ki velja tudi za najdražje posnet nemški film, saj je stal kar 6,5 milijona evrov.
V svojem poklicu pa ni zašel kam daleč od prvotnih želja, saj je študiral filmsko režijo na univerzi za televizijo in film v Münchnu, zatem pa je že ustanovil lastno filmsko podjetje Solaris Film, s katerim si je kmalu pridobil status začetnika nemškega art filma, ki pa se je nato vendarle prevesil v obdobje produciranja velikih filmskih uspešnic.
Kot zanimivost kaže navesti, da je bila njegova prva produkcija film Falsche Bewegung (Napačno gibanje, 1975), nekakšen road movie o potovanju čez Nemčijo, za katerega je scenarij napisal Peter Handke, v njem pa je debitirala tudi takrat šele štirinajstletna Nastassja Kinski. Zanimivo je tudi, da je Bruno Ganz, ki je zaigral veliko pozneje Hitlerja v njegovem Propadu, imel glavno vlogo že v filmu Die Wildente (Divja raca) iz leta 1976, pri katerem je šlo za adaptacijo Ibsenove simbolistične drame. Leta 1979 je pridobil pomemben lastniški delež v münchenski družbi Constantin Film, ki jo je kot producent vodil kar trideset let, postala pa je tudi eno najuspešnejših nemških podjetij v tej panogi, še posebej usmerjeno tudi na tuje trge, vendar ni zanemaril niti Solarisa, ki se je med drugim izkazal tudi s Christiane F (1981). Čeprav je vmes režiral tudi nekaj filmov, pa zanje velja, da niso bili preveč uspešni in da je do zadnjega ostal torej predvsem pomemben producent.
In kot producent je imel tolikšen vpliv, kot ga imajo sicer le režiserji ali igralci. Pri snemanju filmov je vedno hotel imeti besedo, tudi pri izbiri igralcev, kot je sporočila ob njegovi smrti nemška tiskovna agencija DPA. In to je bilo verjetno povsem dovolj.
