Nasilje, Jezus na križu, Medeja in poklon Tomažu Pandurju

Bogota, mesto 2.600 metrov bliže zvezdam, kot je bil slogan enega od preteklih festivalov, ni več isto mesto, kot je bilo še pred dvema letoma, spreminja se vrtoglavo, tako kot se vrtoglavo spreminja festival, ki je dolgo držal primat največjega festivala uprizoritvenih umetnosti na svetu. Poleg hommagea Tomažu Pandurju­ s Simfonijo otožnih pesmi opozoril nase tudi Oliver Frljić in to kar z dvema, popolnoma različnima si predstavama - s provokativno Naše nasilje in vaše nasilje (SMG) ter Medejo (SNG Maribor). Festival sta v velikem slogu sklenila baleta Edwarda Cluga Posvetitev pomladi in Stabat Mater.

Poklon spominu Tomaža Pandurja Livija Pandur, direktorica Ana Marta de Pizarro in soustanovitelj festivala FITB Ramiro Osorio, poklon ansambla SNG Opera in balet Ljubljana po predstavi Simfonija otožnih pesmi. Foto: Aljoša Rebolj

Najprej se je kolumbijsko občinstvo poklonilo spominu in ustvarjanju Tomaža Pandurja. »Tokrat se je vrnil v Bogoto osmič, zadnjič, krog je sklenjen,« je rekla Livija Pandur.  In to prav s predstavo Simfonija otožnih pesmi v koreografiji Ronalda Savkovića, ki jo je Pandur zasnoval v Berlinu in so jo pod vodstvom Livije Pandur prenesli na oder ljubljanske Opere in baleta 12. aprila lani, ob obletnici njegove smrti.

Znamenito gledališče Teatro Colon v središču mesta sta kar dvanajst večerov zasedla mariborska Drama in Balet: najprej z Medejo v režiji Oliverja Frljića (v izjemni interpretaciji Nataše Rošker Matjašec kot Medeje in Brankom Jordanom kot Jazonom); zadnjih šest večerov pa je navdušila občinstvo virtuoznost plesalcev mariborskega baletnega ansambla v zdaj že svetovnih uspešnicah koreografa Edwarda Cluga Posvetitev pomladi in Stabat Mater. V univerzitetnem središču Bogote,­ modernem gledališču León de Greiff, ki je dobilo ime po modernističnem kolumbijskem pesniku, je na velikonočni teden razburkala občinstvo provokativna Frljićeva predstava Naše nasilje in vaše nasilje, ki zadnji dve leti buri duhove po gledališčih in festivalih v Evropi.

Hommage à Tomaž Pandur

Festival, ki bi se moral začeti s predstavo Sto let samote v režiji Tomaža Pandurja, koprodukcijo Kolumbije, Márquezove rojstne dežele, Mehike in Španije, se je začel s poklonom njegovemu spominu, baletom na glasbo Henrika Mikołaja Góreckega pod taktirko Žive Ploj Peršuh in veliko svečanostjo ob kolumbijski premieri Simfonije otožnih pesmi. »Tomaž je bil od leta 1992 del nas, ljubljenec festivalskega občinstva in kritike, nepovratno je vplival na estetiko gledališča Latinske Amerike,« sta v uvodnem nagovoru poudarila Ramiro Osorio, nekdanji kulturni minister in soustanovitelj gledališkega festivala, in zdajšnja direktorica festivala Ana Marta de Pizarro. »Ljudje so stali in ploskali, po licih so jim polzele solze ... bilo je zelo čustveno ...,« je dejala Ana Marta de Pizarro, ko sem jo ujela tik pred sestankom s producentom Mladinskega gledališča Dušanom Pernatom. »Ko je tu gostoval s Faustom, pred dvema letoma z vašim nacionalnim gledališčem Drama, nihče ni mogel slutiti, da bo to njegovo zadnje gostovanje,« je poskusila prikriti solze. »Hommage smo pripravili zanj in za Livijo Pandur, ki zdaj nadaljuje njegove sanje.«

Uroš Kaurin in Nika Mišković v predstavi Oliverja Frljića Naše nasilje in vaše nasilje na gledališkem festivalu v Bogoti. Foto: Alexi Pelekanos

Mladinsko gledališče je doživelo premiero predstave Naše nasilje in vaše nasilje v Bogoti na sveti teden. V deželi, v kateri je Semana Santa največji verski praznik, kjer se na veliki petek vse ustavi, je Jezus sestopil s križa iz bencinskih kant in v s simboliko nabitem prizoru posilil muslimanko s hidžabom na glavi. Je to metafora krščanske religije, ki je tisočletja perfidno in perverzno posiljevala druge kulture in religije, je to belopolti človek, ki je s svojo ideologijo, religijo in neoliberalistično ideologijo posilil celotno Latinsko Ameriko, vse to so možne interpretacije, ki jih je Frljić namerno pustil odprte. S Camillom Bonillo, dolgoletnim sodelavcem festivala in političnim aktivistom, sva pred predstavo ugibala, koliko ljudi bo zaradi »blasfemičnega prizora«, ki je tako razburil desne skrajneže v Splitu in zaradi katerega so morali na festivalu v Sarajevu odigrati predstavo za zaprtimi vrati, odšlo iz dvorane. Nihče od več kot 1300 obiskovalcev ni odšel, sledil je bučen aplavz, ki je privabil igralce na oder vsaj petkrat, dokler ni bilo med vzkliki navdušenja na nogah vsaj pol dvorane.

Tudi sicer se je kolumbijsko občinstvo burno odzivalo na vsako bodico in repliko, uperjeno v Evropo, sploh izjava o 'paramilitarističnem narko festivalu', uperjena neposredno v občinstvo, je požela aplavz na odprti sceni.

»Poleg izjemnega teksta, igralcev in seveda kritike hipokritske evropske begunske politike, se je meni osebno v predstavi zdela pomembna tudi izjava, ki jo je, tako, mimogrede, izrekel eden od igalcev, da smo paravojaški narko festival,« je bil po predstavi Naše nasilje navdušen Santiago Gardeazábal, eden največjih glasbenih producentov v državi. Na žalost so vsi ljudje v dvorani vedeli, da je to resnica, zavita v provokacijo. Vsak, ki lahko plača za karkoli v tej državi, se dotika denarja paravojaških skupin ali narkokartelov. Vsa ekonomija te države je bila zgrajena na osnovi tega denarja. Vsi, ki so na oblasti, se dotikajo tega denarja, nekateri niti ne vedo, odkod prihaja. S tem ste nam pokazali ogledalo.«

Oliver Frljić po šesti predstavi Medeje (SNG Maribor) v Teatru Colon, in tik pred premiero predstave Naše nasilje in vaše nasilje (SMG). Foto: V. M.

»Mladinsko gledališče je zelo pomembno za ta festival, mislim, da so bili tu prisotni vsako leto, od Šeherezade dalje, vedno z zelo progresivnimi predstavami,« je dejala Ana Marta de Pizarro. »Čeprav predstava govori o Evropi in njeni krivdi, njenem odnosu do beguncev, jo lahko prenesemo tudi na naše družbenopolitično prizorišče. Za sabo imamo petdesetletno vojno med paravojaškimi skupinami in gverilo, na milijone beguncev, ki nimajo več doma, zdaj so začeli množično prihajati tudi iz ­Venezuele.«

Tudi Frljić, ki se je predstavil kolumbijskemu občinstvu s tako različnima predstavama, je bil presenečen nad odzivom in dejal, da še nikoli ni videl občinstva, ki bi se tako čustveno odzivalo, »zdelo se je, kot bi jih Nataša Matjašec Rošker v vlogi Medeje hipnotizirala,« je dejal, »še po predstavi jo je občinstvo pričakalo pred gledališčem in jo znova nagradilo z aplavzom.«

»Čeprav predstava Naše nasilje in vaše nasilje primarno govori o Evropi, njeni kolonialni zgodovini, terorizmu in begunski krizi, je hkrati neposredno nagovorila tudi kolumbijsko družbo, ki še danes občuti posledice evropskih, pozneje tudi ameriških politik,« je še dejal Frljić. »Med predstavo sem čutil napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem.«