Ne ravno mali, srednje velik človek

Peter Musevski je eden tistih redkih igralcev pri nas, ki mu lahko rečemo »filmski«. Čeprav je za svoje gledališke vloge dobil številna priznanja, je filmskih nagrad, domačih in mednarodnih, za njegove like neprimerno več. V film se je zbudil kot Lojze v Bitenčevem kratkem filmu Lojze se je zbudil tako kot ponavadi, nadaljeval kot zapiti pek v Dorinovem Triptihu, policist v Slakovem Ko zaprem oči, mutec v Šterkovem Ekspres, ekspres, vmes snemal Vrtičkarje in Tv dober dan, dokler ni kot zdravljeni alkoholik Ivan v Kruhu in mleku prepričal kritikov beneške Mostre in Cvitkoviču pomagal dobiti leva prihodnosti. Potem so prišli Rezervni deli, kjer je bil bivši spidvejist, prevoznik beguncev čez mejo Ludvik Zajc, mali bruseljski uradnik v Šterkovem Uglaševanju, sociopat Fredi v Predmestju, pa strojnik, ki ostane brez službe v Kozoletovem Delo osvobaja. Zdaj v novem filmu Damjana Kozoleta Slovenka igra očeta Eda, električarja iz Krškega, ki sanja o tem, da bi s svojimi, zdaj že rahlo zapitimi in trebušastimi kolegi spet oživili najstniški bend, medtem pa ne opazi, da njegova hči Aleksandra (Nina Ivanišin), študentka angleščine v Ljubljani, pod šifro »Slovenka« ponuja svoje spolne storitve za denar.

Ni skrivnost, da ima (hm, tako kot njegovi filmski liki) rad take, malo socialistične bifeje. Bife kot mini gledališče, resničnostni šov, kot je enkrat rekel. In sva se srečala v šišenskem bifeju pri Stari cerkvi, nedaleč od njegovega stanovanja. Ko pridem, že sedi za mizo, vstane in razširi roke v objem. Kot bi prišla k njemu domov. Zumra, zakliče plavolasi razkošni natakarici, daj, pridi sem, da ti predstavim ... Izvem, da je lastnica bara Zumra in da je njena sestra Zemina natakarica: »Uh, ta prva je opasna žena, zna te sprovocirati, druga pa bi ti dušo dala, pa noge bi ti prala ...« Peter Musevski je tam videti tako pristen, naraven, lahkoten kot v svojih filmih. Pa čeprav, kot je večkrat rekel, je prav za »lahkotnost in naravnost na platnu treba resno garati«.

Očitno ste postali specialist za »malega človeka«, ki dan začne s pivom, popoldneve in večere preživlja pred televizijo v trenirki in beli spodnji majici, izpod katere gleda pivski trebušček.

Takole bom rekel: nisem za nič specializiran, ker je vse to res. Imam pivski trebušček, samo bele spodnje majice več nimam. Naj jo nosi kakšen novi Marlon Brando. Od trenirke pa imam samo še spodnji del, ki je zaflekan od jupola.

Naj vprašam drugače: lahko naštejete nekaj slovenskih filmov zadnjih desetih let, v katerih niste nastopili?

(nasmešek) Ogromno jih je. Več kot tistih, v katerih sem nastopil.

In vendar morate priznati, da ni slovenskega igralca po osamosvojitvi, ki bi nastopil v toliko filmih, in to večinoma v glavni vlogi?

Veste kaj, tole mi gre že počasi na živce. Obstajajo tudi drugi igralci, ki so zelo prisotni v vsakem slovenskem filmu ...

Recimo Primož Petkovšek - Petko.

Recimo gospod Demeter Bitenc. Pa še jih je. A je s tem kaj narobe? Kaj naj vam rečem? Jaz se pojavljam pri par avtorjih.

Kozole, Šterk, Cvitkovič, Möderndorfer?

Pa tudi s temi mladimi avtorji zdaj kar veliko delam. Dva kratka filma z Goranom Vojnovićem, z Markom Šantićem. Sicer pa svojih celovečercev tudi jaz ne morem prešteti na vse prste ... (nasmešek)

V bistvu imate v tej »obilni« filmski produkciji pravzaprav privilegij, da ste lahko ustvarili celo neki tip v slovenskem filmu - nekakšnega slovenskega Steva Buscemija.

Mah ... En tak slovenski Pajo sem, ja.

Ker so vašo »naravno« igro primerjali z igro Pavleta Vujisića?

Dobro, to je zdaj velik kompliment. Vujisić je maestro filmske igre. Ta lahkotnost, naravnost ... Ampak to ne pride kar samo od sebe. Za to je treba garati. O tem sva menda že govorila pred leti, ne? Gre za to, da najbrž tak, kakršen sem, pokrivam neke teme, ki so v tem prostoru aktualne tukaj in zdaj. Ne čutim nobene krivde zaradi tega.

V Slovenki ste Edo, oče študentke, ki se je spustila v prostitucijo. Kako ste si kot »filmski oče« psihološko razložili vzgib vaše hčerke?

Hm, pravzaprav bi bila Nina Ivanišin teoretično res lahko moja hčerka. Aleksandra je otrok ločene družine, ki gre iz Krškega študirat v Ljubljano. Njena socialna osnova je relativno šibka. In kaj se zgodi? Dekle, ki gre iz majhnega mesta v Ljubljano, si zaželi drugega standarda ... Glavna premisa te zgodbe je pravzaprav pohlep in iskanje sreče. V tem smislu se mi zdi ta film izjemno moderen, ker se to dogaja tukaj in zdaj, pa se delamo, da tega ne vidimo. Posebej zdaj, ko smo v obdobju krize, se mi zdi, da prav materialni status postaja največja vrednota. In Nina je genialno ujela to notranjo razklanost znotraj sebe. Odkar smo tako zagrebli v kapitalizem, je ta pohlep gotovo stalnica ... Vse gre na čim več, čim bolje, čim hitreje. Mislim, da je Damjan [Kozole] to histerijo časa odlično ujel na filmski trak.

Na koncu filma oče že sluti, kaj se dogaja z njegovo hčerko?

Ne samo da sluti, mislim, da celo ve. Saj tudi v partnerskem razmerju marsikaj slutiš, tudi veš, pa si tega nočeš priznati. To so le boleče stvari. Ampak ne bova zdaj razkrivala vsega ... Koliko staršev je, ki imajo otroka narkomana. A ga boš zaradi tega brcnil skozi vrata? Saj veste, kaj je to - ljubezen do otroka. Za otroka, kakršenkoli že je, bi dal vse, ne glede na to, kaj počne in kakšen je.

Ste se tudi pri branju tega scenarija zjokali kot pri Rezervnih delih?

Sem se, ampak v prvi verziji, ki je bila precej drugačna od te zgodbe. Tam je bila glavna igralka Ukrajinka, drugo ozadje, druge tranzicijske poti. Veste, kaj se mi zdi velika kakovost Kozoletovih filmov - da pri njem ni izključno negativcev in pozitivcev. Na platno ujame ljudi, če veste, kaj hočem reči. Če pogledamo Rezervne dele, ki govorijo o trgovini z ljudmi, tihotapljenju beguncev, je Damjan našel nekaj, da je like, ki so na prvo žogo negativci, predstavil kot ljudi, ki imajo svoje vzgibe, razloge. Tukaj pa je spet našel neko »bitch« negativko in zgodbo povedal skozi njeno opcijo.

Zakaj pravite negativka?

Seveda je negativka. Saj je prostitutka.

To je a priori negativno?

Seveda je. V današnjem pojmovanju morale to ni ravno pozitivna lastnost, se vam ne zdi?

Že, ampak v veliki večini filmskih zgodb o prostitutkah - od Dame s kamelijami pa recimo do brutalne Za vedno Lilja - so predstavljene ali kot junakinje ali kot žrtve.

Zanimivo, da so prostitutkam na platnu zmeraj dajali neko globoko vsebino. Gre pa za zelo preprosto stvar. To so punce, ki bi rade zaslužile, ker se jim pač zdi, da to ni tako težko. Vsekakor se jim to zdi lažje kot biti recimo natakarica, kot naša Zumra, ki nas vse prenaša (se z nasmeškom ozre proti natakarici ob sosednji mizi). Da ne bo pomote, govoriva izključno o tako imenovanih mobi prostitutkah, ki gredo v ta poklic prostovoljno. Kjer je edini motiv  ... denar. Še enkrat bom rekel, ta film govori o pohlepu in iskanju sreče. In tu se vsak lahko prepozna.

Po očetu ste Makedonec, klicali so vas Pero Bosanac, vaša priljubljena dežela je Finska, hkrati pa v slovenskih filmih upodabljate »tipičnega Slovenca«. Hecen koktejl?

Tipičen Slovenec? Kaj naj bi to pomenilo? Rojen sem v Sloveniji, kjer nas je itak polovica iz mešanih zakonov. Sem pa tipični Slovenec, ja. Navijam za Slovenijo, zmeraj in povsod. Gledal sem vse smučarske skoke, vse slalome in veleslalome, Bojan Križaj pa to. Saj so mi celo rekli, da sem podoben Bojanu Križaju.

Bojanu Križaju?

Kaj me tako gledate? To je bila takrat velika čast. V vojski so mi rekli, da sem pljunuti Bojan Križaj. Takrat sem bil še šlank, s svetlimi lasmi. Plavi Makedonac.

Tudi vaše sošolke na akademiji so rekle, da ste bili v študentskih letih prototip zapeljivca, seksi ...

Srednje seksi, bi rekel. Ne pretiravajva.

Definirajva, kaj je tipičen Slovenec?

Kaj pa vem. Meni se zdi, da je tipičen Slovenec neka čudna shizofrenija. Ne, to ni pravi izraz. Neka mešanica podalpskosti in Balkana. To zmedeno prepletanje nekih vrednot. Tako da ... tipičnega Slovenca po moje ni. Po mojem ta vrsta izumira.

Skupni imenovalec mojih likov je bolj povezan z različnimi socialnimi statusi, ne z definicijo tipičnega Slovenca. Ko smo s Kozoletom gostovali po festivalih, je z vsemi temi mojimi filmskimi liki med tujim občinstvom potekala ravno tako močna identifikacija kot v Sloveniji.

Več v Sobotni prilogi