Tiskane izdaje
Kažipoti brezpotij
Nova revija, Zbirka Samorog, spremni besedi Jaroslav Skrušny in Milček Komelj, Ljubljana 2008, 71 str., 19,90 evra.
Pesmi Jožeta Snoja, zbrane v Kažipotih brezpotij in nedavno ozaljšane - če imajo nagrade tako moč - z Veroniko, so, kot beremo na zavihku zbirke, delo bogoiskateljskega moža. Temu navkljub (ali pa, nemara, prav zato) v njih ni veliko (metafizične) gotovosti: kravo, v očeh katere je sicer moč uzreti »temnega nezavednega Boga«, prav toliko lastnega njej kakor pesemskemu subjektu, že čaka mesarjev nož, široko polje ljubljansko je preorano za pokope mrličev, sploh bo kmalu mrak in mraz, tam pa, kjer bi moral biti nebeški svod, se pod breznom neba pne izbokla apsida zraka. In na takšnem, tanatalnem ozadju se Snoj loti tematiziranja trikotnika narava-človek-pesništvo. Da je poeziji pripisana velika moč, najbrž ni presenetljivo (toliko manj, kolikor Snoj sodi med protagoniste našega literarnega modernizma, ki je, kot vemo, postavil svojevrsten tempelj svetotvorni razsežnosti besede, tudi njeni neizčrpljivi lepoti, pa čeprav je ta beseda, raje kot ne, peljala v odsotno, belo, prazno, v nič). [V] obstretu besede se tako vse posamično iztakne v vsevidno razlit pogled, ustvarjalca preplavlja blaženost besed neizrečenih, no, v črni luknji, drugi pesmi v zbirki, kjer sicer beremo prav o izbokli apsidi zraka, pa se ob zaključnih verzih celo zazdi, da (lahko) ob pomanjkanju drugih, trdnejših zakonov stvarstvo skrivnostno uravnava poezija: [K]ako nese ptiča v pesem/ kako ga vleče// bližina Župančiča. A ta ptič je v kontekstu Kažipotov slej ko prej pregovorna lastovka, ki ne prinese pomladi; navsezadnje se namreč pokaže, da ostaja narava v temelju gluha za človekov nagovor. V tem smislu je značilna pesem zelena nastava, iz brezbožnega traktata, kjer si mož - gre za ponavljajočo se figuro, s katero Snoj nadomešča prvoosebni lirski subjekt - naloži zagatno opravilo: smrekam s svojega posestva, za katere sumi, da trpijo zaradi slepote, posoja svoje oči, ves ta njihov svet, zaboga!/ jim razlaga in pri tem samemu sebi malik postaja. Naj si na krilih svojih razlag prisoja še tako pomembno vlogo, smreke, kakopak, ostajajo docela neprizadete. Še več; če je soditi po pesmi klici in klice, se mož pravzaprav le teši, a ne ozdrávi/ z besedo, saj je ta spogledljiva in spodmakljiva kot ženska/ plitvo globinska, sinje milo nevihtna. Tovrstne, se pravi, obenem rokohitrske, utrujene in patriarhalne prispodobe - v zbirki bi se našlo še kaj podobnega - pričujoči poeziji niso v prid, a poanta je jasna: kolikor označevalci niso pripeti na svoje označence, toliko je poezija, natanko v modernistični maniri, sicer estetizantna, omamna, a navsezadnje jalova govorica. Je pa zato beseda, kot beremo na nekem drugem mestu, pripeta na človeka: [M]ož ima besedo/ in beseda ima njega// sredi/ prepadne stene [...]/ tu ni, ne more/ biti, vstran koraka. Sojen jima je, po vsem sodeč, skupni padec v globino. Drugače je z naravo; Snoj namreč vztrajno upesnjuje njeno lepoto, njeno samoregenerativno moč in - prav nič presenetljivo - odsotnost sleherne avtorefleksivne misli. Tako metulj flafuta sem in tja, ob tem pa mimogrede, se pravi nehote, ustvarja sicer negotovo, a tudi nezgrešljivo skladbo z vetrom in sencami; poletje bo tudi po dežju še puhtelo/ še bo vroče in pes je nedolžno slep ne le za dramo človeške, ampak najbrž tudi svoje eksistence. Morda prav zato Snojev mož, nad katerega se hitro zgrinja zima, ta poslednji čas, v zadnji pesmi zbirke pušča za seboj vse človeško. Vedno dlje gre v naravo, globini višnjevi vrne oči in ob tem doda: [L]e kaj bi zdaj, Vsevišnji, še z očmi, ko vse me gleda. Tako oživljena narava seveda kaže onkraj, v drug, le malo doumljiv red, a kaj ko se pesem vendarle sklene s citatom iz Murna, z navedkom, ki zbirko tudi odpira: [T]am v zraku pa po snegu zadiši. Sirenski klic poezije torej ne popušča, konec pa ostaja temu primerno odprt in trdovratno nedorečen še naprej.
