Nekaj drugega kot samomorilski napadi

Ob besedi Afganistan se danes večinoma sproži asociacija na burno zgodovino te države predvsem zadnjih 50 let, pa na ključne politične dogodke v novem tisočletju od vojne proti terorizmu do afganistanskih beguncev. Razstava Afganistan − slovenski pogledi, ki jo nocoj odpira Slovenski etnografski muzej (SEM), prinaša tudi zgodbe slovenskih popotnikov in raziskovalcev te države.

Razstave ne moremo razumeti brez vsaj bežnega vpogleda v burne politične dogodke v Afganistanu v polpretekli zgodovini. Leta 1973, ko se je zgodil državni udar in so odstranili kralja Zahir Šaha, je ta država postala republika, pravi kustos razstave Ralf Čeplak Mencin. Leta 1979 jo je napadla Sovjetska zveza in okupirala za deset let − tako da je Afganistan postal sovjetski »Vietnam«. »Takrat se je začela vojna, ki se še ni končala. Seveda so bili v polpretekli zgodovini Afganistana še drugi pomembni dogodki: obdobje talibskega režima 1996−2001, intervencija koalicijskih sil v Afganistan jeseni 2001, ki je trajala vse do 2014, ko je ISAF (Natove mendarodne varnostne sile) zapustil Afganistan. Tedaj se je z volitvami končalo obdobje Hamida Karzaja ter se začelo novo obdobje dvovladja Ašrafa Ghanija in Abdulaha Abdulaha.«

Če rečemo, da je Afganistan danes devastirana država, je treba k temu po Čeplakovem prepričanju dodati, da si tam mladi z neverjetno »življenjsko energijo prizadevajo, da bi ponovno zgradili normalen Afganistan«. Problem je po njegovem ta, da je ta država zaradi izjemnih rudnih bogastev in pomembnega geostrateškega položaja interesno področje najrazličnejših sil, od Pakistana, Irana, Kitajske, Rusije in ZDA.

Leta 2015 pa je po Čeplakovih besedah Afganistan z begunci dobesedno prišel v Slovenijo. »Afganistance imamo tu, a o njih vemo izjemno malo,« poudarja kustos. »Eskalirali so predsodki, stereotipi in ksenofobija. Namen razstave je, da obiskovalke in obiskovalci spoznajo, da je Afganistan še kaj drugega kot samomorilski napadi, in da se začnejo pogovarjati o njem, morda tudi več spraševati ...«

Kako do Afganistana

Med Slovenijo in Afganistanom sicer obstajajo tudi druge povezave. V polpretekli zgodovini nas je družilo članstvo v gibanju neuvrščenih, med državama pa obstajajo tako neinstitucionalne kot uradne vezi, pravi kustos razstave. »V kratkem bo minilo sto let, odkar je prvi Slovenec prepotoval Afganistan in potem v šestdesetih naši alpinisti in v sedemdesetih hipiji, popotniki in etnologi ter po letu 2004 tudi Isaf in zveza Nato. V knjigi Afganistan sem zbral kar 28 zgodb Slovenk in Slovencev, ki so bili v Afganistanu v različnih časovnih obdobjih.«

Načrtovanje razstave je sicer trajalo več let, pravi njen kustos. Čeplak je pred leti kuriral razstavo Afganistanske sanje... skozi oči afganistanskih otrok, ki je prišla iz Teherana v Ljubljano, kasneje pa potovala v Celovec, Grad Dobrovo v Goriških brdih, Bruselj, New York in Washington. »Takrat smo imeli tudi gostujočo razstavo Orinoko, ki je doživela velik uspeh. Vse skupaj mi je dalo misliti in odločil sem se, da začnem pripravljati razstavo, ki jo odpiramo danes.«

Pot do nje je bila dolga: »V tem času so padle štiri slovenske vlade, zamenjalo se je pet ministrov in ena ministrica za kulturo in zamenjala se je ena direktorica SEM,« pojasnjuje Čeplak. Načrt za razstavo je bil ambiciozen, po več klestenjih koncepta in sredstev je dobila današnjo podobo. Pri nas so etnografske razstave, še posebej razstave neevropskih kultur, eksotika, poudarja kustos, »še posebej, če se jih lotevaš tako, da greš na teren, da raziskuješ, zbiraš, in ko se vrneš, interpretiraš ter prezentiraš, čeprav je že Zmago Šmitek dokazal, da Slovenci še zdaleč nismo zapečkarji. A žal imamo na odgovornih mestih birokratske odločevalce, ki imajo roko nad financami in financirajo, kar se jim pač zdi vredno!«

Pomemben del razstave tvori zbirka Muzeja za Azijo in Pacifik iz Varšave. O tem, kakšen je pomen te zbirke v širšem mednarodnem prostoru, Čeplak pravi: »Poljaki so v nasprotju s Slovenci še v času socializma organizirali kar nekaj etnografskih ekspedicij. Tako tudi v zgodnjih sedemdesetih v Afganistan. Ne le da so kupili in prinesli precej zanimivih predmetov vsakdanjega življenja (oblačila, nakit, glasbila, orožje ...), ampak so napisali tudi knjige o Afganistanu in, kot vidite, skoraj pol stoletja pozneje lahko celo v Sloveniji občudujemo afganistanske predmete,« odgovarja Čeplak. In še: »Težko je oceniti, kako pomembna zbirka je to v mednarodnem merilu, gotovo ne gre za baktrijsko zlato, ampak za predmete, ki so jih poljski kolegi lahko v tistem času nabavili, a glede na to, da v Afganistanu že 40 let divja vojna, so zelo dragoceni.«

Hipijevska pot

Posebna dimenzija razstave je povezana s slovenskim pogledom na to državo. Čeplak je ob pripravi razstave namreč poiskal ljudi, ki so kot popotniki ali raziskovalci obiskali to deželo. »Spadam v tako imenovano generacijo hipijev, tako da sem poznal nekaj ljudi, ki so potovali v Afganistan v šestdesetih in sedemdesetih. Potem se je začela mreža širiti. Na koncu sem prišel do približno 50 ljudi, ki so bili tam, in uspelo mi je zbrati 28 zelo zanimivih zgodb. Te so pomemben del razstave, zato tudi ime Afganistan − slovenski pogledi. Na razstavi smo zbrali njihove citate in poiskali fotografije, ki so povezane z njimi. Zbral sem namreč več kot 7000 fotografij o Afganistanu v različnih časovnih obdobjih.«

Razstava se dotika tudi aktualne begunske problematike in vznikanja novih meja v Evropi in Sloveniji. »Sodoben etnografski muzej mora biti aktualen in angažiran,« pravi Čeplak. »Leta 2015 je Afganistan dobesedno 'vstopil' v Slovenijo. In nujno se mi je zdelo zaradi vse več predsodkov, stereotipov, ksonofobije in islamofobije v Sloveniji ljudi seznaniti z drugačno podobo. Nisem tako naiven, da bi mislil, da bo ena razstava spremenila mišljenje ljudi, a če se bodo ljudje začeli spraševati, pogovarjati o Afganistanu, je moj namen dosežen. Sodelujemo tudi z begunci, tudi na odprtju bosta dva begunca prebrala afganistansko poezijo.«