Nemški mit o Clausu von Stauffenbergu

Berlin - Spominski center Nemškega upora v središču Berlina vsako dopoldne obiščejo stotine šolarjev. Ogledujejo si fotografije članov skupin, ki so nasprotovale režimu Adolfa Hitlerja, in gradivo o njihovem delovanju. Skupina, zbrana okoli münchenske študentke Sophie Scholl (Bela vrtnica), komunistična organizacija Rdeča kapela ali mizar Georg Elser, ki je novembra 1939 v münchenski pivnici poskušal ubiti Hitlerja, so primeri, ki dokazujejo, da vsi Nemci v obdobju nacionalsocializma še zdaleč niso le slepo sledili firerju.

Da je upor Nemcev spet postala »vroča tema«, je zaslužen predvsem film Operacija Valkira o spodletelem atentatu na Hitlerja 20. julija 1944 v Volčjem brlogu, v katerem ameriški zvezdnik Tom Cruise igra glavno vlogo vodje zarotnikov, polkovnika Clausa von Stauffenberga. V Nemčiji najbrž še nikoli ni bilo toliko razprav o kakem filmu, preden je bil sploh posnet in prvič predvajan. Stauffenbergovo družino je zmotilo, da je Cruise eden od vodilnih pripadnikov scientološke cerkve, v javnih razpravah pa je bilo kočljivo tudi to, kako bo Hollywood prikazal nemški upor proti Hitlerju.

Malo umetniške svobode

Od filma, ki je od konca prejšnjega tedna na rednem sporedu nemških kinematografov, sprva niso veliko pričakovali, a nazadnje je bil med kritiki kar dobro sprejet. Pišejo o enem izmed najboljših trilerjev v zadnjem času, soizdajatelj Frankfurter Allgemeine Zeitunga Frank Schirrmacher pa meni, da je Hollywoodu uspelo nekaj, česar ni vedno zmogel: posneti mednarodno razmeroma neznano zgodbo in globalizirati njen motiv. Še več, Schirrmacher je prepričan, da je film uspešen, ker prikazuje svetu drugačno podobo Nemčije, saj bo šestnajstletni dijak v Iowi ali Seulu zdaj vedel, da so se tudi Nemci uprli Hitlerju.

A po mnenju zgodovinarja Johannesa Tuchla, ki vodi spominski center nemškega upora v berlinskem kompleksu Bendlerblock (tu je bil štab Stauffenbergovih zarotnikov), so takšna pričakovanja pretirana. Naposled je bilo o slepi vdanosti Nemcev Hitlerju posnetih na tisoče filmov; tisti gledalci, ki se posebno ne zanimajo za zgodovino, pa bi Stauffenberga utegnili kmalu pozabiti. Podrobnosti iz filma, ki niso v skladu z zgodovinskimi dejstvi, Tuchla ne motijo: »To ni dokumentarec, marveč igrani film. Umetniška svoboda je dovoljena.«

Osredotočenje filma na Stauffenberga je po njegovem omejitev, saj tako ni mogoče prikazati vseh razsežnosti spodletelega prevrata, ki bi po načrtih sledil Hitlerjevi smrti v Volčjem brlogu. Stauffenberg je zaradi grozodejstev, videnih na vzhodni fronti leta 1942, in informacij o holokavstu s prevratom hotel predvsem narediti konec zločinom nacistov in odstraniti njihov režim ter zagotoviti spoštovanje prava. Kljub temu je po Tuchlovih besedah veliko vprašanje, kaj bi se zgodilo 21. julija 1944, če bi atentat uspel.

Vsi Nemci niso kakor Hitler

Želja avtorjev filma je bila predstaviti Stauffenbergov motiv kot moralno odločitev - pokazati svetu, da niso vsi Nemci kakor Hitler. Tuchel pa opozarja na dolgotrajne težave Nemcev z obravnavo zarotnikov in drugih nasprotnikov Hitlerja kot junakov. Še v šestdesetih letih so veljali za izdajalce, njihove vdove niso dobivale pokojnin, številne sodbe zaradi veleizdaje pa niso bile preklicane do danes. Upornikov je bilo nedvomno malo - v Valkiri je sodelovalo samo od dvesto do tristo ljudi, v wehrmachtu jih je bilo kar devet milijonov.

In vloga Stauffenberga kot simbola upora Hitlerju danes? Priljubljeni televizijski voditelj Guido Knopp, ki na ZDF vodi zgodovinske oddaje, ga je razglasil kar za junaka 20. stoletja, ki je imel vest in je bil pripravljen žrtvovati življenje za blagor domovine. Tuchel pa opozarja na razliko v primerjavi z drugimi državami, ki so imele močno odporniško gibanje. V Nemčiji so se morali bojevati proti »domačemu« nacionalsocializmu, ki ga je velika večina ljudi podpirala do njegovega konca.

Britanski zgodovinar Richard J. Evans pa je v magazinu Süddeutsche Zeitunga zapisal, da Stauffenberg kot prepričani protidemokrat ni primerna osebnost za vzornika. Med vojno se je sicer odvrnil od nacionalsocializma (sprva je podpiral Hitlerja, ker je okrepil vlogo wehrmachta in razveljavil ponižujočo versajsko mirovno pogodbo), a še vedno je zavračal demokracijo. Z bombo je po Evansovem mnenju poskusil rešiti čast Nemcev, a tako moralno dejanje nikakor ne more biti protiutež zločinom, zagrešenih v imenu Nemčije.