Tiskane izdaje
klub Cankarjevega doma, Ljubljana
27. oktobra 2009
Rootless Cosmopolitans, Shrek, Los Cubanos Postizos. Trije silno raznoliki bendi, s katerimi je do zdaj kot strumni vodja ravnal in jih v svet popeljal Marc Ribot, nabriti inovator, glasbeni mislec, socialist iz newyorškega Downtowna, kažejo na izjemno konsistentno, barvito, plodno pot. Strunarju in skladatelju - danes je v najboljših muzikantskih letih - pa se pri petinpetdesetih posreči nekaj najboljšega do zdaj: zasedba, ki ostaja na robu, a je obenem povsem dostopna. Ko bi svet in glasbena industrija ne bila, kakršna sta, bi Ceramic Dog pravzaprav morali biti mainstream in kot taki narekovati učinkovite postopke za muzični užitek.
Ceramic Dog so rock bend v najboljšem smislu - gibki v izbiri personala, širni po gradivu, zamazani v virtuozenju, prenikavi v metrični shemi. Naj spomnimo, kako Marc Ribot obrazloži, zakaj se je s tako posebno slastjo lotil klasike ansambla The Doors »Break On Through (To the Other Side)«. Na živce mu je šlo, da o preboju »onstran« v skladbi govori zgolj in samo besedilo, v muziki pa se ta in takšen preboj ne zgodi, marveč raje nič kaj pretresljivo vztraja v varnih mejah štiričetrtinskih taktnic. Zato se kaže lotiti ključnih premikov. S takšnimi sošpilavci mu kajpada ni bilo težko, tudi izkušnja robnega, grobega in pametnega upravljanja s snovjo mu že lep čas ni tuja (omenimo le slavne metamorfoze Marca Bolana za založbo Tzadik). V »načinu«, v »maniri«, »slogovno« se Ribot požvižga na vsiljene žanrske delitve, tudi trapav razloček med »jazzom« in »rockom« pri njem izzveni humorno, nonšalantno, kritično. Zamah, ki ga je v NYC konec sedemdesetih pogumno pokazal James »Blood« Ulmer, pristna pankovska drža, garanje na turnejah z »zvezdami«, status prvega in generalnega »Zornovega kitarista«, predana ljubezen do soula, bluesa, funka, surfa, podajanje na Karibe in v latino, k Aylerju in v New Orleans, vse to se je pri Ribotu z leti sfokusiralo v prepoznaven, nezgrešljiv, enkraten zven. Bili smo priča klubskemu nadšpilu z muziko, ki je narejena natanko za to obdobje, kakor koli mu že rečemo. Že duhovito in docela točno naslovljeni album Party Intellectuals (Pi Recordings, 2008) je razodel, kam seže ambicija Ceramic Dog, »v živo« pa gre zadeva naravnost v stratosfero, sploh po 11 koncertih na evropski turneji, ko se sprosti in razda do konca. Razmerje med vokaliziranjem in instrumentali je bilo življenjsko, po meri odrske »naravnosti«, prav tako pikri in občinstvu naklonjeni nagovori in solistične eskapade. Igralni razpon je bil kratko malo neverjeten - poleg vsega omenjenega so se mestoma zaslišali še francoska filmska kancona, Sonic Youth, Black Sabbath, Jeff Beck ... Izjemno nadarjeni Ches Smith je bil za bobni zelo dinamičen, bogat v medigrah, zdaj močan zdaj spet igrivo drobencljav. Veselje je srečati tolkalca - po osnovi rokerske provenience - ki ima takšno žilico za eksperiment in nadrobnost. Basist Shahzad Ismaily je doziral decentne ostinate, se pogumno in nepredvidljivo podal v hecna hip-hop in reggae vzorčenja in moog sintetiko. Omeniti velja, da je večer pred tem v KUD France Prešeren gostovala Carla Bozulich s svojimi Evangelista, kitarska dama, pri kateri je Ribot odkril obadva svoja nova fanta. A je bilo publike presenetljivo malo. Škandalozno je, da Ljubljana ne ve, kdo je Carla Bozulich in kaj pomeni že tam izza osemdesetih ...
Ceramic Dog je topot z violino, glasom in raznimi klaviaturami obogatila neka druga dama. Eszter Balint, širšemu prebivalstvu najbrž bolj znana iz Jarmuschevega filma Stranger Than Paradise, sicer pa doma iz cirkuške madžarske diaspore, se je s triom zlila do obisti in še poglobila šarmantno, eklektično poigravanje z muhasto glasbeno dušo.
Iz tiskane izdaje Dela.
