Nerazložljiva nelagodja

Sinja Ožbolt: Tam daleč/Far away

avtorstvo in koreografija Sinja Ožbolt

Plesni teater Ljubljana

premiera 9.11., zapis po ponovitvi 11.11.

Plesna predstava Tam daleč ustvarja izrazito individualne prostore, v katere vstopajo plesalci s heterogenostjo plesnih tehnik in gibalnih stilov. Posamezni montažno koncizno razmejeni prizori razkrivajo tudi vsebinsko raznorodnost telesnih reakcij na temo, ki je prisotna v življenju vseh nas, a jo težko definiramo. Verjetno se njeni racionalizaciji raje izognemo, a nas vedno znova prestreže. Tema predstave se izlušči skozi raziskave strahov oz. nerazložljivih občutij nelagodja ali iritacij, ki so prisotni v vsakdanjem življenju. Plesalci Maayan Danoch, Martina Dobaj Eder, Evin Hadžialjević, Ana Hribar in Ivan Mijačević skozi ponavljanje sklopov plesnega materiala ob minimalistično učinkoviti glasbeni podlagi (Ivan Mijačević) kopičijo gostoto prežeče atmosfere, ki pa je ritmično ne poglabljajo. Ritmi so pretežno individualni in raznorodno pulzirajoči, razen, ko se posamezna telesa primejo za roke in pretrgajo mučnost solo soočanj ter se za hip uglasijo v navidezno skupnost.

V predstavi mrgoli trenutkov, ki se približujejo občutku racionalne negotovosti pred tujostjo, kot bi lahko profano razložili od Freuda sposojeni izhodiščni termin predstave »das Unheimliche«. Zdi se, da tovrsten občutek vzbujajo mestoma že ljudje s svojo aktivno prisotnostjo v kontapunktu do posameznika. Te plesne situacije s svojimi variacijami dejansko ustvarjajo občutek nelagodja, ki se plasti od vprašanja sprejemanja individualnosti plesnega sloga (uvodni solo Marine Dobaj Eder ali navidez sproščen, a v bistvu tenzičen solo Ane Hribar) pa vse do politično izostrenega trenutka nelagodja ob stiku s hebrejščino plesalke Maayan Danoch. K atmosferi opazovanosti znatno pripomore oblikovanje luči (Andrej Hajdinjak), ki z žarometi usmerja fokus in z osvetlitvami, v katere nihče ne vstopa poglablja občutek opazovanja situacije z manjkajočim fizičnim subjektom, ki pa vseeno sproža slutnjo neke prisotnosti. Koreografinja Sinja Ožbolt se na telesnem (oblikovanje gibalnih kodov), čustvenem (izrazi psihičnih počutij), racionalnem (krčevita verbalizacija občutkov Ane Hribar) in duševnem nivoju sooča z očem nevidnim, abstraktnim svetom strahov, duhov ali astralnih bitij, a se ujame v blodnjak tega mejnega območja in kljub premišljeni dramaturgiji (Rok Vevar) ter sklepnemu poskusu konkretizacije z nenadnim spustom kosa perutnine ne uspe narediti koraka stran. Ta se še najjasnejši ob simboličnem odgrinjanjem zavese (kot po nemirni noči), ki razprši nastalo atmosfero in napolni z lahnim občutkom ponovnega zaupanja.

Iz petkovega Dela.