Neskončno nebo samote Zorana Mušiča

V Slovenskem znanstvenem inštitutu so razstavili pregledni zbor Mušičevih del Zorana Mušiča, v dunajskem Konservatoriumu pa so se spomnili znamenitega slovenskega tenorista Antona Dermote, ki je desetletja deloval na Dunaju.

Mušič je bil tudi dobesedno velik slikar – izredno visok mož in človek, ki je premišljeno, z izjemnim posluhom in tankočutnostjo izbiral motive, barve in poteze, je razstavo v prostorih Slovenskega­ znanstvenega inštituta (SZI) na Dunaju odprla novinarka in ­publicistka Alenka Puhar. »Tako domačega Maribora kot počitniške Dalmacije in njenih otokov, kraške zemlje, enako in še bolj domačih Benetk ter izsanjane Dalmacije. 
V mladosti, na poti uveljavljanja in iskanja denarja, je bil voljan slikati tudi portrete – v zrelih letih, ko se je lahko svobodno odločal za motive, je od mogočih portretirancev ostala samo dvojica – on in njegova žena. Vsak zase ali skupaj. Zmeraj pod neskončnim nebom samote, 
z velikansko, nepremagljivo razdaljo med seboj in do drugih. V visoki starosti je za eno vrsto avtoportretov našel novo ime, 'viandante', po naše 'potohodec'. Samoten človek, ki tava po praznem svetu.«

Rodil se je v Bukovici blizu ­Gorice, vendar je njegovi družini korenine najprej spodmaknila prva svetovna vojna, po selitvi v Grebinj pri koroškem Velikovcu pa plebiscit iz oktobra 1920, preselili so se v Maribor, Zoran je študiral v Zagrebu. Med drugo svetovno vojno je moral v Dachau in, kot pravi Puharjeva, je to v njem sprožilo tako radikalen preobrat v dojemanju življenja in smrti, da si ni nikdar povsem opomogel, živel je s svojimi mrtvimi, čeprav so bili do leta 1970 tiho, in jim potem posvetil večino preostale ustvarjalne sile. »Ob vrnitvi iz Dachaua v Slovenijo se je Mušič znašel v režimu, ki je bil tako trd in do preživelih iz taborišč tako brezobziren, da je pobegnil na ­zahod. Zatočišče je našel v Benetkah in postal italijanski državljan. Od tedaj je stanovitno odgovarjal, da je doma od nekod iz avstro-ogrskega sveta, s tromeje med različnimi kulturami, oziroma da nikjer ni čisto doma … In to je tudi slikal.«

Nič ni manjkalo njegovi slavi, on je manjkal naši, zaključuje Alenka Puhar. Mušičeve slike še posebej lepo sodijo tudi na slovenski ­Dunaj, kajti tu je veliko »potohodcev«,­ tistih, ki so jih osebna iskanja ali poklicna pot odvedli iz domovine in so zato hvaležni za stike z njo. Zanje in za avstrijske prijatelje je slovensko veleposlaništvo z mestom Kropa, občino Radovljica, dunajskim Konservatoriumom, slovenskim kulturnim središčem Korotan in Mušičevo družino ob slovenskem kulturnem prazniku pripravilo tudi poklon Antonu Dermoti, slovenskemu ­tenoristu iz Krope, ki je štiri desetletja obvladoval glasbeno življenje v avstrijski prestolnici, Salzburgu in drugje.

V dvorani Antona Dermote­ v dunajskem Konservatoriumu so dela Frana Gerbiča, Emila Adamiča, Lucijana M. Škerjanca, Antona Lajovica, Josipa Michla, Rada Simonitija, Marijana Lipovška, Radovana Gobca, Beethovna, Brahmsa, Schuberta, Puccinija in Delibesa ob klavirski spremljavi Jelene Boljubaš in Penelope ­Cashmann peli baritonist Matija Cergolj, sopanistka Nina Fras, basist Peter Martinčič, tenorist Martin Sušnik, sopanistka Irma Mihelič, tenorist Martin Mairinger, sopranistka Melanie Henley-Heyn in v duetu sopranistki Miki Sasakawa in Juri Hasegawa.