Nevidne miške, a še kako resnični konji

Na premieri filma Zgodbe iz Narnije: Princ Kaspijan v Bovcu smo se pogovarjali z Anno Popplewell (Suzana) in Williamom Moseleyjem (Peter).  Studio Delo pa je posnel utrinke Vikendove premiere filma v Koloseju.

Objavljeno
01. avgust 2008 11.46
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Starejša dva junaka Zgodb iz Narnije: Princ Kaspijan sta prejšnji vikend v Bovcu med blagim rosenjem pozdravila petstoglavo množico, ki je izpod pelerin, na katerih so bile odtisnjene črke ORF, težko pričakovala ogled akcijske domišljijske pustolovščine. Žal jima je bilo zaradi slabega vremena, ki je v Bovcu filmarje pestilo tudi med snemanjem in je končno uničilo tudi premiero. Prej sta z neverjetno profesionalnostjo, zgovornostjo in pripravljenostjo, ki pri dveh rosnih igralcih deluje skoraj malo naučeno, odgovarjala na vprašanja avstrijskih in slovenskih novinarjev. William Moseley lepot Slovenije ni mogel prehvaliti, Anna Popplewell je v Bovec s seboj pripeljala tudi očeta, ki je dan prej v Soči bojda že muharil. Po tiskovni konferenci sta mlada angleška igralca posvetila nekaj časa samo Vikendu.

 

Sta vlogi otrok Pevansie dobila prek avdicije?

 

Anna: Da, v bistvu sva z Williamom skupaj že od začetka. Skupaj sva bila na avdiciji in skupaj sva se pripravljala na svoji vlogi. To je bil dolg in naporen proces. Kasting je trajal približno 18 mesecev. V tem času smo se udeleževali veliko igralskih delavnic, vadili smo dele besedila in jih nato igrali pred kamerami. Noč, preden bi morala izvedeti, ali sva dobila vlogo ali ne, sem govorila z Williamom, in oba sva si želela, da bi skupaj igrala, ker sva se v procesu avdicij zelo spoprijateljila. Zelo živčna sva bila!

William: Zanimivo je, da sem za avdicijo za Narnijo izvedel od direktorice za kasting, ki se me je spomnila iz moje prve avdicije, ko sem bil star deset let.

 

Je igralski poklic nekaj, kar sta si želela, ali sta preprosto padla vanj?

 

William: Direktorica za kasting, ki sem jo omenil, je prišla v mojo osnovno šolo in nas nekaj iz razreda izbrala za snemanje neke lokalne zgodbe. Ko sem se pri pripravah na snemanje družil z drugimi otroki, sem spoznal, da hočem postati igralec. Na srečo se me je ta ženska spomnila čez pet let in sanje so se mi uresničile.

Anna: Jaz sem prvič stopila pred kamere, ko sem bila stara sedem let. Snemali smo televizijski film. Potem sem igrala še v nekaterih manjših tv-serijah in tv-filmih. Pravzaprav so na avdicijo Narnije povabili čisto vse otroke v Londonu, ki so že kdaj kje zaigrali.

 

Pa sta poznala Zgodbe z Narnije C. S. Lewisa?

 

Anna: Da, jaz sem jih brala, ko sem bila stara okoli osem let. Bile so mi strašno všeč. Najbolj všeč mi je Čarovnikov nečak. Morda zato, ker vsi najbolj poznajo prvo knjigo o Levu, čarovnici in omari. Čarovnikov nečak pa pojasni še preostale knjige.

William: Meni je bil najljubši Srebrni stol, ker je najbolj temačen.

 

Se je vajin svet Narnije, kot sta si ga predstavljala med branjem knjig, odčaral, ko sta postala del procesa ustvarjanja čarobne dežele?

Anna: Ne bi rekla, da se je ravno odčaral. Dejstvo je, da nekaj na platnu ne more biti popolnoma tako, kot si predstavljaš v svoji glavi. Režiser Andrew Adamson ima neverjetno domišljijo. Tako natančno in tako večjo in bolj popolno, kot sem jo imela sama, ko sem bila stara osem let. Ne gre za nekakšno demistifikacijo, bolj za spoznanje.

William: Spomnim se, da sem imel ob branju Zgodb iz Narnije živo predstavo o sceni, ko si Edmund na dvorišču ogleduje neke kipe. Ko sem prišel na snemalno prizorišče te scene, je bila tako gromozanska, tako večja od tega, kar sem si predstavljal. Pravzaprav sem ob sodelovanju pri filmu spoznal, da sem si prej vse predstavljal veliko bolj skromno.

 

Se je bilo teže vživeti v svoj lik v prvem delu, ko Pevensijevi odkrijejo čarobno deželo, ali v drugem delu, ko se morajo v Narniji že vesti kot kralji in kraljice in jo rešiti pred zlimi Telmarinci?

 

Anna: Princ Kaspijan je bil zame večji izziv. Tudi zato, ker smo dve tretjini filma posneli na zunanjih lokacijah. Čeprav lahko po več dnevih snemanja v studiu postane vse malo zadušljivo, pa se je treba na drugi strani pri snemanju zunaj ukvarjati z vremenom. Vreme je edina stvar, ki je, ne glede na to, koliko filmarji plačajo, ne morejo nadzorovati. Fizični izzivi so bili predvsem zame veliko večji kot v prvem delu. Ko smo morali biti akcijski junaki in se mečevati, streljati s puščicami, sem se počutila res izjemno. Včasih pa je bilo tudi fizično naporno, saj smo nosili težke kostume - vsekakor manj zahtevne, kot na primer minotavri -, toda oprijet steznik ti ne da veliko maneverskega prostora.

 

Celoten intervju preberite v prilogi Dela in Slovenskih novic Vikend.