Ni zrnja, ni plev

Tone Škrjanec

Duh želve je majhen in zelo star

KUD France Prešeren Trnovo, zbirka Mi pojemo v puščavi, spremna beseda Gregor Podlogar, Ljubljana 2009, 70 str., 6,79 evra.

Bralke in bralci razmeroma dobro vemo, kaj pričakovati, ko jemljemo v roke pesmi Toneta Škrjanca. Kritiške interpretacije so ta horizont pričakovanja zgoščale nekako takole: opravka imamo s poezijo, ki izrašča iz pesnikove konkretne življenjske izkušnje, čeprav temeljito obdelane s postopkom, ki mu avtor sam pravi »limanje«. Drugi so v tem kontekstu poiskali še besede, kot so montaža, kolažiranje, sopostavljanje, prepletanje: tu se sanjsko prepleta z realnim, tam - če pokukamo kar v pričujočo zbirko - pegast dekolte neke gospe zrelih let v skladu z eliptično logiko pesniškega postopka prepušča svoje mesto zvokom saksofona in ropotu gradbenih strojev. Na Škrjanca je, pravijo, pomembno vplivala ameriška poezija na čelu s Frankom O'Harom, no, po vsem sodeč pa je dovolj pozorno bral tudi mojstre haikuja. Skoraj odveč je reči, da imamo opravka s poezijo posebnega razpoloženja - pri Škrjancu je vse počasno, majhno, zaobljeno, tiho in (predvsem) ležerno. To so pesmi, ki ne poznajo ne metafore, ne strahu za blagostanje nacionalne substance, ne grandioznih, deklarativnih izjav, rastejo pa iz kratkih stavkov, se pravi, nezloženih povedi, palpabilne senzualnosti in nezmotljivega občutka za odtenke. Vse to najdemo tudi v Škrjančevi najnovejši zbirki Duh želve je majhen in zelo star. Gregor Podlogar v spremni besedi tako zapiše: »Tone je pesnik ene knjige. [...] Njegov pesniški opus je celovita, s prvo knjigo [...] vzpostavljena celota. Pri njem gre vedno za isti vzgonski veter v jadra pesniške senzibilnost«, in ima najbrž kar prav. A to še ne pomeni, da je užitek ob prebiranju najnovejšega Škrjanca - dvanajst let in sedem zbirk pozneje - bistveno manjši. (Novost ni nujni pogoj bralskega užitka.) Sicer se mi zdi, da Duh želve po moči ne dosega svoje neposredne predhodnice, Kože (2006), ki je na ozadju zavedanja minljivosti, smrtnosti tematizirala dotakljivost, senzualnost, telesnost kot izraz radikalne odprtosti do/za drugega in ob tem postregla z nekaterimi slej ko prej antološkimi besedili (Prah, O minljivosti, tudi Luknja v nebu). Pričujoča zbirka se, v primerjavi, zdi tematsko bolj heterogena, kakšna pesem (npr. Monika spi, Zgodba o slivi) morda ni dovolj pozorno izpisana, toda Duh želve ni brez adutov: v maniri, že preverjeni v predhodnih zbirkah, se namreč vseskozi utemeljuje - če si sposodim sintagmo Petra Semoliča - v specifični poziciji ne-prilaščanja sveta. To držo je moč prevesti v nepripravljenost Škrjančevega pesemskega subjekta, da bi ločeval zrnje od plev, da bi, z drugimi besedami, pričujoče pesmi zabrisale oziroma shematizirale raznolikost, ireduktibilno heterogenost vidnega, slišnega, otipljivega sveta in mu podelile določen, (do)končen pomen: [B]renčanje stroja, ki pod mojimi prsti / zapisuje besede. besede, ki sestavljene skupaj / niso nikakršna zgodba. samo zametki. (Svetovi narcis) Zato se v Bolj klepet kot pogovor tudi visoka lipa kaže predvsem »kot drevo, ne kot simbol«, v Pomaranči Škrjančev lirski subjekt pušča, da se ga okolica polašča, v pesmi O večnosti pa naletimo na tale verz: [Z]apisujem. ne iščem resnice. Površnemu pogledu se v tej luči svet Duha želve sicer utegne pokazati brezupno fragmentaren, raztreščen, celo razpadel, temu navkljub pa pričujoče Škrjančeve poezije ni mogoče preprosto stlačiti pod označevalec »nihilizem«; nasprotno: pričujoča zbirka se zdi trdno na sledi Pessoovemu Albertu Caeiru, ki na nekem, dovolj slavnem mestu ugotavlja, da »ni Narave, da Narava ne obstaja, da so gore, doline, ravnine, da so drevesa, rože, trave, da so reke in kamni, a da ni celote, ki ji vse to pripada«. Tako se pravzaprav zdi, da lirski subjekt Tone Škrjanec preboleva metafiziko uspešneje od marsikaterega peresa, ki si je prebolevanje metafizike postavilo kot ekspliciten (umetniški) projekt.

Iz sredinega Dela.