Tiskane izdaje
Mednarodna mreža HALMA povezuje organizacije po vsej Evropi, ki z različnimi štipendijami omogočajo pisateljem, pesnikom, dramatikom in prevajalcem bivanje in ustvarjanje v najbolj raznovrstnih pisateljskih hišah od Irske do Grčije. V programu HALMA avtor sodeluje dva meseca: vsak mesec v drugi rezidenci, najraje v dveh različnih državah. Za popotnico dobi delovno štipendijo, vzorčni prevod svojih besedil v jezike držav, v katerih gostuje, in povrnjene potne stroške, da se zdaj vozim iz skrajno severne Nemčije do skrajno severne Bolgarije, ki je povsem na jugu.
Tik pred Berlinom v avtu crkne štarter, da nič več ne vžge, če ne potisneš, kar je najboljše, ko je za potiskanje dovolj kandidatov plus navijači. A potiskati dva tisoč kilometrov čez Evropo je komedija za poln kombi, v naši zasedbi pa sva le dva kamerada in en golf. Dva dni po odpadih iščemo štarter, ki bi pasal v staro črno ohišje, in ko tretji dan pred poljsko mejo živalsko zatuli neka reč med menjalnikom in levim kolesom, pomislim, da bi bilo bolje, če se golf iz Berlina nikoli ne bi bil premaknil. A na prvi pumpi na Poljskem v golfovo črevesje pogleda stari taksist in reče, eh, jaz sem s tako tulečo živino brez problema vozil vsaj dve leti, nadaljnjih pet tisoč kilometrov še ni panike. To je pristop.
V Krakovu čaka umetniška rezidenca Villa Decius, ki je tudi v mreži HALMA, koordinatorica tamkajšnjega literarnega programa Malgorzata Rozanska pa zna urno urediti spanje za noč in tudi literarni večer za meščane. Ta rezidenca ima težko ime, težka vrata in ogromen park s krokarji, ki ob jutrih črno vijugajo nad težko meglo. Vse je malo težko, razen pohištva, na stenah rezidence pa tople fotografije pisateljev in prevajalcev, ki so doslej bivali tu in skrbeli predvsem za kulturno izmenjavo med Poljsko in Nemčijo. V tej vili je neskončen mir, a pred Krakovom na levo in dol leži Oswiecim Auschwitz, mimo katerega ne moreš, ko si enkrat tam, tudi ker bereš zastavonošo Jachyma Topola in njegov roman Sestra, kjer češki kapetani in pobratimi pristanejo v Auschwitzu v eni od svojih nočnih mor, o, fant moj, sokolček, kar tako sredi lepega se v sanjah znajdejo v tem taborišču, sodrugi industrialci, medtem ko v Pragi perejo denar in pretakajo ilegalne vode.
In tako zdaj tudi jaz kakor v sanjah stojim pod Arbeit macht frei in se čudim, kako zaboga, kako pri vragu lahko na tak kraj s takim napisom sije tako toplo sonce. Sedem na travo pred blokom za ženske in bi najraje zajokala, tako mi je ta podoba tuja, podoba trave in prelepega toplega sonca. Zebsti bi te moralo!, se okaram, Potrudi se, da te bo zeblo! Bolj kot se trudim, manj vidim angele lakote in srčaste lopate in menažke, noben predmet pod soncem ni več tako lačen in ubog kot pri Herti Müller, ni več človeški. Kako je toplo, skoraj za kratke rokave. Pred krematoriji pa piše: Prosimo turiste, naj ne kričijo in zbijajo šal, tu so umrli ljudje.
Ko sem bila majhna, smo se na prvi november zvečer vozili od pokopališča do pokopališča po Slovenskih goricah gledat svečke, ki so brlele v temi. Ožarjeno pokopališče v Voličini si lahko sijajno videl s planote Zavrh, ali pa staro pokopališče v Jurovskem Dolu, ki je šlo v hrib in si ga lepo videl od vsepovsod. Vsa vaška pokopališča od Oswiecima do Češke in potem Slovaške gredo nenormalno v hrib, kakor da bi bila navpična in ljudje pokopani drug na drugega. En plaz bi lahko vse mrtve prinesel živim ljudem na prag, na strehe in hiše in mogoče tudi v trgovino. Res ne vem, zakaj so tam okoli zgradili takšna pokopališča. A prvega novembra mora biti prelepo, ko sveče brlijo ena na drugi, strmo nad vasjo.
Jejhate, madžarski časi
Zdaj je čas, ko se selijo štorklje, vsa obzorja so polna belih plahutajočih jat in zdi se, da je Evropa v pogonu, nič ne stoji pri miru, nič nič, čiv čiv, na nebu in na zemlji, vse nekam sili in se seli. Ne štejem več, kolikokrat sem na postanku v pravljični deželi Češki že nabasala na obupni cimetni paprikaš s čufti samo zato, ker mi je bila všeč češka beseda za čufte. Tudi tokrat preklinjam kot urnebes in se trudim, da bi kruhove cmoke v prilogi kar najmanj namakala v sladkasti zos, ki ga je dobra natakarica razlila po celem krožniku. Ueh, skovikam, ueh, ueh, kot čuk, in bezam čufte iz omake in tiste kose cmokov, ki se omake niso dotaknili. To ni za napisat, tako žmajtljivo spakovanje, ueh!
Od tu naprej se golf in kamerada bojujemo z bajnimi slovaškimi luknjami na vozišču, na bankinah in na avtokarti. Bolj globoke so luknje, bližja je noč, in v takih razmerah hitro izgubiš kolesce. Hontianske Nemce niso Betlehem – naselbina leži pri cesti z divjimi tovornjaki, ki zaradi lukenj šibajo napol po zraku –, a tri šefice motela v nočni izmeni (natakarica, kuharica in čistilka) v recepciji gostoljubno gledajo televizijo skupaj z gosti. Kuharica tuli. Že tam tuli, ko Patrick Swayze in Demi Moore še mesita pohotno glino, ko pa Swayzeja odstrelijo, da postane duh, kuharica poči kot struna in zatuli kot volk. Kako se joče! Kar ne neha. Ne neha! Joj, pa res ne bo nehala! Vsi začnemo tekati okoli kuharice, da bi nehala jokati. Ona izgine v kuhinjo in ne neha niti tam.
Naslednje jutro je Madžarska ravna, prazna in daljna, na avtocesti ni nikogar in še štorklje letajo naravnost. A v Budimpešti ima Mladen Pavičić, lektor slovenskega jezika na madžarski univerzi, nekaj sijajnih študentov in čudovite metafore za slovenščino. Vsi lektorji slovenskega jezika na tujih univerzah imajo svoje metafore in vse po vrsti so čudovite.
Mladenove so planinske narave, jezike primerja z gorami in hribi. Angleški jezik je zanj rahla vzpetinica z dolgo ravnino, ki se povsem pri kraju strmo dvigne v hrib. V tem jeziku lahko človek zelo hitro razigrano komunicira, samo na vzpetinico se povzpne – nauči se nekaj osnovnih besed in pravil – in že teka po njegovi višavi. Če želi planinec osvojiti jezik v celoti, se mora pri kraju angleške ravnice povzpeti na višji in težavnejši osamelec časov, fraz in pravil, ki se imenuje visoka angleščina.
Slovenski jezik, na drugi strani, je dvatisočak pravil in slovnic, ki ne pozna polovičnih poti: zahteva, da najprej priplezaš do konca, potem pa, zmahan in prepoten, lahko spregovoriš prve stavke. Ima pa neverjeten razgled, jasno, do morja in tudi kraških jam. Mladen pravi, da svoje študente štiri leta »šopa« s cepini in klini, skloni, spregatvami in pravili, da lahko v četrtem letniku vsaj za silo napadejo Triglav. A to je malo tudi laž, saj so mi nekateri madžarski študenti drugega letnika v Budimpešti tako lepo (po slovensko) govorili o slovenski poeziji, da se mi je zdelo, da sredi panonske ravnice stoji sto Aljaževih stolpov.
Panonski nižini navkljub je madžarski jezik v plezalnem žargonu hudičeva Severna stena – brez ene zajle ali klina. Divje kamenje tega jezika se kruši od vsepovsod in ti pada na glavo brez čelade, da bi najraje omahnil vznak in javkal, jejhatejejhate, javkal po madžarsko.
V takih gorskih razmerah jezikov živi Mladen s svojimi študenti na univerzi v Budimpešti, med slovenskimi in madžarskimi plazovi, moje ceste na jug pa so ravne.
Podrobneje na Pogledi.si
