Nova filmska geografija: tretji svet je povsod

Izola - Festivali sicer vznikajo kot gobe po dežju, vendar jih je malo, ki se obdržijo. Festival Kino Otok je eden od uspešnejših: filmi in filmarji z vsega sveta se letos že tretjič zbirajo na slovenski Obali in pričakovati je, da se jim bo znova pridružila tudi številčno in privrženo občinstvo. Filmsko pleme začenja selitev na Obalo danes, zasedanje pa bo potekalo do torka zvečer.

Letos se bo v petih dneh zvrstilo več kot 50 filmov zelo različnih dolžin in form. Programski vodja festivala Vlado Škafar pravi, da je nanj uvrstil predvsem filme, ki so narejeni zelo osebno, in take, ki ne posegajo po klasični dramatizaciji, temveč iščejo nove filmske forme in vsebine. Nekoč je Kino Otok dajal prednost kinematografijam tretjega sveta (Afrika, Azija, Latinska Amerika, Vzhodna Evropa), letos pa geografskih specifikacij ni več, saj je po Škafarjevih besedah »tretji svet« v filmu povsod.

Kaj prinašajo posamezne sekcije?

Sekcija Trgatev je tekmovalna, občinstvo bo izbiralo zmagovalca z glasovanjem. V tej sekciji bo prikazanih pet filmov. Abolfazl Jalili je eden od najpomembnejših iranskih filmarjev, stari znanec mnogih pomembnih festivalov, v domovini pa ni bil prikazan še noben njegov film, tudi trinajsti Polno ali prazno, ki gostuje v Izoli, ne. To je preprosta zgodba o mladeniču, ki pride na podeželje in bi rad delal kot učitelj. Od namere ga odvračajo birokratske ovire, tako da se mora oprijemati različnih priložnostnih del. Vrhnjo plast filma predstavlja komedija, v podtonu pa je čutiti veliko družbenokritičnih osi. Barve Afrike v tekmovalni sekciji zastopa Kollo Daniel Sanau iz Burkine Faso s filmom Tasuma – ogenj. Gre za komedijo o ostarelem Sogu, ki se je boril za Francijo v imperalističnih vojnah v Alžiriji in Indokini, pokojnino za vojaško službo pa čaka že leta in leta. Film s preprosto, pozitivno zgodbo, afriško koloritnostjo in sporočilom o boju malega človeka za svoje pravice. Tunizijec Nacer Khemir je posnel film, ki izgleda tako, kot da bi ušel iz Tisoč in ene noči. Dedek Aziz se dogaja v puščavskih sipinah pod žareče modrim nebom. Slepi starec, za katerega se izkaže, da je derviš, in deklica, njegova vnukinja, se odpravita na srečanje dervišev, ki se zgodi le vsakih trideset let. V osrednjo zgodbo se vriva še več drugih, izmišljenih ali resničnih zgodb, vse skupaj se zaplete v puščavsko magičnorealistično pravljico. Jorge Gaggero sodi v generacijo obetavnih mlajših argentinskih režiserjev, njegov film Služkinja pa prinaša podobo družbenega razkroja, ki ga je povzročila argentinska ekonomska kriza. Razkroj se kaže skozi intimen odnos med ostarelo, obubožano Bebo in služkinjo, ki je pri njej preživela trideset let. Iz Južne Amerike prihaja še en zelo zanimiv film, ki bo morda malo težak zalogaj za gledalce. Posnel ga je Brazilec Beto Brant, nosi pa naslov Občutljiv zločin. Zločin zagreši gledališki kritik Antonio Martins, ki se zaljubi v enonogo lepotico ter jo v navalu strasti posili. Izviren, zunaj vseh kalupov posnet film o ljubezni in erotiki, o racionalnem in iracionalnem v človeških vzgibih, hkrati pa razmišljanje o naravi lepote. Zunaj tekmovalnega programa bo prikazana še Grbavica bosanske režiserke Jasmile Žbanić, ki je zmagala na letošnjem Berlinalu in bo takoj po Izoli startala v slovenskih kinematografih.

Filmi iz tekmovalnega programa so klasični igrani filmi, mnogi filmi iz drugih petih sekcij so bodisi dokumentarci bodisi različne eksperimentalne, raziskujoče mešanice dokumentarno-igranih form. Med dokumentarce sodi armenski film Vrnitev pesnika. Harutjun Hačaturjan je posnel film o pesniku, nekakšnem armenskem Prešernu, ki se po 150 letih vrača med Armence. Najprej umetnik zgnete kip iz gline, ga nato izkleše iz kamna, preostali del filma ga z vojaškim kamionom vozijo po Armeniji. To je nekakšen road movie po sodobni Armeniji, ki je še vedno pretežno tradicionalna in ruralna. Ovce, cerkve, zelene planjave, živopisna armenska folklora, so glavne podobe Armenije, ki jih odkriva režiser v filmu.

Več v današnjem Delu!