Tiskane izdaje
Dobro leto dni po smrti velikega soul glasbenika Ray Charlesa je izšla nova plošča duetov Genius And Friends, za katero je Ray svoj vokal posnel že v letih 1997 in 1998.
Veliki soul glasbenik Ray Charles, ki je snemal in nastopal skoraj do smrti, je največje delo opravil v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, saj nedvomno sodi med tiste glasbenike, ki so najbolj prispevali k razvoju soul glasbe. Ob pionirjih črnske popularne glasbe, kot sta bila Sam Cooke in Jackie Wilson, je oral ledino in s tem pogosto naletel na neodobravanje glasbenih puristov. Združeval je rhythm and blues z gospelom, jazzom, bluesom in celo countryjem.
Leta 1962 je izdal in presenetil vse z albumom Modern Country And Western Music, ki se je prodajal kot vroče žemljice, in s katerega je nanizal nekaj velikih uspešnic. Rayja najbolje poznamo po uspešnicah, kot so Hit The Road Jack, I Can't Stop Loving You, I Got A Woman, Unchain My Heart, Busted, Crying Time, Let's Go Get Stoned in drugih.
Konec leta 2003, torej približno pol leta pred smrtjo, je Ray Charles poklical Jamesa Austina, enega izmed producentov novega albuma, in ga prosil, naj poišče neizdane posnetke, ki jih je z namenom, da bi izšli na plošči duetov, posnel v letih 1997 in 1998. Tedaj že resno bolan Ray mu pri nadaljnji obdelavi ni več mogel pomagati, Austin pa se je povezal s producentom Philom Ramoneom, ki je prevzel nalogo, da dokonča delo.
Ramone je k sodelovanju povabil zvezde novodobnega, pop in urbanega soula, kot so Angie Stone, Mary J. Blige, Leela James, Alicia Keys ter dve malo starejši Patti LaBelle in Gladys Knight. Slednja se na novi plošči Genius And Friends (Atlantic, Rhino,distribucija Nika) pojavi kot edina, ki je duet posnela že na lanskoletnem, najbolj prodajanem Rayjevem albumu, Genius Loves Company. Na plošči sta tudi dva dueta nekoliko starejšega datuma, Big Bad Love z Diano Ross (1994) in skladba Busted, posneta leta 1991 v živo z Williejem Nelsonom. Poleg zvezd mlajše soulovske generacije pa sta svoje vokale prispevala tudi Chris Isaak in George Michael.
Večina duetov na novem albumu za razliko od lanskoletnega, na katerem so duete v živo v studiu z Rayjem posneli starejši in preverjeni izvajalci iz različnih glasbenih žanrov, zveni veliko bolj moderno soulovsko. Produkcija na plošči sledi izboru zvezd modernega in urbanega soula, ki prevladujejo na novem albumu. Povabljeni glasbeniki so vokale posneli kasneje, torej na Rayjeve posnetke iz let 1997 in 1998.
Kljub trdemu delu producenta Ramonea in studijski tehnologiji, ki je danes na voljo, je na albumu težko začutiti namero sodelujočih, da bi dueti zveneli, kot bi bili posneti z Rayem v isti sobi. Rayjev vokal bolj al manj še vedno zveni zelo dobro, a to albuma kljub temu, da je na njem nekaj zelo dobrih duetov, ne rešuje, saj zbledi ob preveč spolirani produkciji, ki je namenjena predvsem mlajši generaciji in ljubiteljem neo soula. Če bi bil Ray še živ, je zelo vprašljivo, če bi odobril takšno zvočno podobo nove plošče.
