Novi veseli dan

Predstavljajte si: Sporočijo vam, da ste nominirani za (drugo) najvišjo kulturno nagrado (Prešernovega sklada) v državi. Dva meseca prejemate čestitke in čakate na proslavo, medijski žarometi vas izdatno oblivajo in vi se sončite v zasluženi slavi. Medtem od kolegov na cesti izveste, da vas med izbranimi ne bo. Ti, da so že prejeli uradno obvestilo. Torej - sprijaznite se, a še vedno potrpežljivo odgovarjate na najrazličnejša novinarska vprašanja. Pretvarjate se, da vam nominacija pomeni veliko, in da vam bo nagrada še več, pretvarjate se, da ne veste, kar vedo sicer že vsi; to od vas namreč zahteva protokol. Ostanete praznih rok in namesto, da bi sedeli v prvi vrsti Cankarjevega doma, na predvečer poetove smrti v svoj življenjepis tipkate novo vrstico: tokrat nominacija za nagrado Prešernovega sklada, prihodnje leto morda nagrada. In tako, lahko se zgodi, tipkate nekaj let.

Približno tako je bilo zadnja leta pod Prešernovo glavo. Takšen neformalen sklep je napisal upravni odbor, ki ga je vodila Meta Hočevar, namreč popularizacijo nagrade in umetnosti v paketu dvanajstih nominirancev, ki jih objavijo na dan Prešernovega rojstva. Kje, v katerem zapisniku to piše, sicer ne ve več nihče, a sledili so mu tudi nasledniki v ekipi Dušana Jovanovića. Do lani, ko je državni ritual javnih skrivnosti prekinil trikratni nominiranec Dušan Merc, znan po izjavi »vem, da nagrade ne bom dobil«. Pisatelj je upravni odbor pozval, naj odpravi ta holivud. Ni bil edini, enako mnenje so imeli tudi drugi nominiranci, predvsem tisti, ki jih na odru potem ni bilo: Hudič je to s temi nominacijami, majhni smo, zato so te kuloarske igrice privlečene za lase (Urban Červek); Nisem prepričan, da je to prava pot k popularizaciji nagrad (Sebastijan Horvat); Če se nagrajence izbere že ob objavi nominacij, so nepotrebne (Uroš Smolej).

 

A zdaj je prišla nova metla. Nekaj mesecev pred novo zasedbo ministrstva za kulturo se je konstituiral novi Upravni odbor Prešernovega sklada, ki ga vodi Jaroslav Skrušny, in sklenil, da se izogne neljubim zapletom. Želijo biti pravični in pošteni do vseh. Najprej so hoteli nominirance držati v popolni skrivnosti do konca, pa se je izkazalo, da zaradi zapletene mašinerije, ki se ji reče preplet državnih institucij, to ni izvedljivo. In so se odločili, da nagrajenci ostanejo neznani do podelitve, torej do 7. februarja, predvečera slovenskega kulturnega praznika. Morda ima to kaj opraviti s predsedujočimi - Hočevarjeva in Jovanović sta predstavnika teatra in tam se drama ne more končati brez vrhunca, Skrušny pa je morda - kot prevajalec - vajen manj adrenalinskega početja. Če je sistem presedal nominirancem, ki jim je bil konec koncev namenjen, čemu bi ga potem sploh še nategovali. Morda je pomembnejše dejstvo, ki ga je nova petnajsterica članov UO prav tako poudarila, da preveč finalistov zmanjšuje vrednost nagrade. Imamo v državi res vsako leto dvanajst vrhunskih kulturnih dogodkov, vrednih najvišje nagrade? Ali pa tudi Prešernovo zakulisje obvladuje kuhinja, v kateri lobirajo svoji za svoje, saj nagrada poleg finančnega zneska odpira marsikatera vrata. Vprašanje je, ali bodo komisije za nova umetniška področja (tako napoveduje UO) število nagrajencev še povečale. Ker potem šala, ki kroži o (naši) umetniški družbi »Kdo bo dobil nagrado? Počakajmo, vsi pridemo na vrsto!«, ne bo več samo šala.

 

Kakor koli, 3. december je že pred leti dobil svojo vsebino v dnevu odprtih kulturnih vrat, in tega se po desetletjih, ko smo praznovali le Prešernov dan smrti, lahko veselimo. Z nominiranci ali brez njih.