Novost s področja folklore

V založništvu Kuda Židan parazol in Javnega sklada za kulturne dejavnosti je izšla knjiga Tadeje Pance Od starih pričevanj k sodobni odrski preobleki. To je v več pogledih novost v tovrstni literaturi, saj avtorica ni ne etnologinja­ ne folkloristka, marveč modna oblikovalka z diplomo na ­naravoslovnotehniški fakulteti, na podlagi katere je pričujoče delo nastalo. Avtorica se je odločila razbijati stereotipe glede oblačenja folklornih skupin, ki naj bi si nadevale čim bolj »originalna« nekdanja oblačila iz prav tako »originalnega« materiala, zato se je ob zavedanju, da je tudi folklora del scenske umetnosti, odločila na podlagi »starega« razvijati novo in pri tem uporabljati tudi materiale, ki jih nekoč niso.

Dr. Bojan Knific, tudi sam avtor knjig na to temo, v uvodu pravi, da se je kostumiranje folklornih skupin začelo razvijati z njihovim nastajanjem med obema vojnama, že v 19. stoletju pa so se ljudje, ki so predstavljali plesno in z njim povezano izročilo svojim sodobnikom, navadno oblekli v oblačila svojih prednikov ali taka, ki so jih z njimi povezovala, ne pa v siceršnja pražnja oblačila: oblačili so se torej v preobleke iz preteklosti ali obleke, ki so v novi funkciji postale preobleke za posebne priložnosti – v noše, narodne noše, narodne obleke, narodne kostume, katerih osnovno sporočilo je bilo, da je dogodek poustvarjanje, ohranjanje nečesa, kar je v tej skupnosti živelo v preteklosti. Taka (pre)obleka je izražala pripadnost skupnosti, zato lahko imamo vse te »noše«, kakorkoli jih že imenujemo, za pripadnostne­ kostume.


Od noše do 
oblačilnega videza

V znanosti in tudi sicer se je govorilo o noši, dokler ni Angelos Baš uvedel termina oblačilni videz. Do konca 20. stoletja so izdelovalci folklornih kostumov sledili predvsem etnologom in njihovim ugotovitvam glede oblačenja kmečkega prebivalstva v določenem okolju in obdobju, ki so temeljile na posameznih ohranjenih oblačilnih kosih, največkrat pa na spominu informatorjev. Na prelomu stoletja so se fizične rekonstrukcije folklornih kostumov začele spreminjati in pri izdelavi so upoštevali še scenske zakonitosti, ob zavesti, da popolne kopije preteklosti ni mogoče narediti, marveč so mogoči le bolj ali manj uspešni približki, ki bodo hkrati sprejemljivi za sodobnega človeka in se bodo čim bolj približali­ ­spoznani preteklosti.

Knjiga Tadeje Pance je prvi kostumografski priročnik, ki v ospredje ne postavlja spoznanja etnologije, ampak na podlagi raziskav preteklih načinov oblačenja prinaša kostumografska načela, prilagojena razvoju in sedanjemu stanju v folklorni dejavnosti. V njej je združila vse, česar se je naučila med študijem na naravoslovnotehnični fakulteti, in ugotovitve etnoloških študij, v veliko pomoč so ji bile predvsem fotografije oblačilnega videza ljudi na Viču konec 19. in na začetku 20. stoletja, ki jih je s pomočjo članov folklorne skupine zbirala na terenu, kjer je iskala predvsem informacije o oblačilnih oblikah in materialih. Posebno pozornost je namenjala oblačilnim dodatkom, kot so metuljčki, kravate, uhani, verižice, ure …

Knjiga Od starih pričevanj k sodobni odrski preobleki s podnaslovom Priprava kostumografije za folklorno skupino po vzoru oblačilne podobe s konca 19. in z začetka 20. stoletja na Viču tako ni knjiga spoznanj o oblačenju na Viču v preteklosti, marveč o kostumiranju folklornih skupin sploh in je po Knificu prvo delo, ki folklornike opozarja, da je kostumsko podobo mogoče stalno razvijati, iste oblačilne kose pa sestavljati v različne nize ter z manjšimi dodelavami spreminjati njihovo sporočilnost. Oblikovanje kostumske podobe, skratka, nikoli ni končano.