Numinozna banana

Jure Vuga
Pod kamni plešem
Študentska založba, Knjižna zbirka Beletrina, spremna beseda Tea Štoka, Ljubljana 2009, 77 str., 15 evrov.

Kaj ve Nike Samotraška o mehkobi,/ ko poka in se lomi, namesto da bi se gubala, sprašuje pesniški glas, ki ga je v svojem prvencu Pod kamni plešem izpisal Jure Vuga. Kaže torej, da slovita starogrška skulptura v optiki pričujoče zbirke ni na ravni svoje naloge, zdi se, drugače rečeno, da zeva med kreativno zamislijo, ki naj bi jo Nike, kot se reče, iz ne-biti prevedla v bit, in njeno dejanskostjo neizničljiv prepad. Zaradi tega se pesem o Nike navsezadnje podaljša še za eno vprašanje: Zakaj je že ne razstrelijo? -

Literarna zgodovina vehementne napade na muzeje, galerije in arhive, se pravi napade na institucionalizirano balzamiranje preteklosti, sicer povezuje s futurizmom, a Vugova poezija ne sodi v kontekst poveličevanja tehnike, hitrosti, moči ali vojne. V njene ideološke temelje je, zdi se, vgrajeno prepričanje, da umetnina doseže svoj zenit, svojo polno moč že v fazi idejnega zasnutja. Tako, na primer, v pesmi Krona, ki ji noben čas ne bo utrnil bleska beremo o gradnji čezoceanke, ki pa vloženemu naporu navkljub ne bo nikdar popolna, nikdar takšna,/ kot si se je ustrašil v mislih. In v tem kontekstu je najbrž treba razumeti tudi napad na Nike Samotraško - kip je namreč že dokončan. Ob tem velja opozoriti, da Vuga tu kaže le malo zanimanja za vzroke, zaradi katerih ni mogoče preiti od čiste potencialnosti kreativne ideje v konkretno realizirano umetniško delo, ne da bi se ob tem prehodu zgubilo tisto ključno, presežno. Namesto tega pa se vztrajno posveča tematiziranju figure umetnika. Ta se - vseskozi pač v skladu s posebnim mestom, ki ga zbirka Pod kamni plešem prisoja avtorstvu, genialni ideji - kaže kot krepak, samozavesten, razbohoten, malodane titanski lik. V pesmi Ljubi otrok tako beremo: Ustvaril sem numinozen predmet, banano./ Plačal sem jo s kovancem za 50 centov/ iz pozlačene kovine.

Dovolj je torej, da med prodajalcem in kupcem steče droben nakup - če je kupec pravi umetnik, se nemudoma rodi numinozna banana. Vugov umetnik, prav nič presenetljivo, stoji tudi v jasni, deklarativni opoziciji vis à vis običajne, meščanske, zdravorazumarske večine. Ob jezeru, na primer, naletimo na tole, rahlo zgroženo vprašanje: Saj vendar ne pričakujete,/ da bom s svojim violinskim lokom/ preoral vse te vaše/ jalove njive? No, po drugi strani se v pesmi Heyokah Vugov pesnik razkriva kot človek, ki dela vse narobe in svet postavlja na glavo, zaradi česar ga ne marajo niti bogovi. Temu navkljub pa je, kot zatrjuje, resnica, blazna in brezpogojna, na njegovi strani. Tako izpisana figura umetnika, pesnika se ne zdi le neprijetno hipertrofirana, temveč obenem tudi nekoliko anahrona. Toda vse to še ne pomeni, da Pod kamni plešem ne premore tudi nekaterih vešče izpisanih pesniških podob ter nadvse prepričljivih pesmi. V Pusti deželi se, denimo, podoba nevihte nad mestom ujame v tale presenetljiva verza: V medstenju oblakov jantarne paličice,/ podrgnjene ob žamet neba, prasketajo. Še močnejša, umetniško polnejša se zdi podoba Istre, kakršno izrisuje istoimenska pesem ob začetku drugega cikla (najbrž ni naključje, da v tem besedilu ni najti tematizacij Vugovega genialnega umetnika).

Slovensko pesništvo je s prvencem Jureta Vuga torej dobilo novega protagonista. V zgodbi tega pesništva Pod kamni plešem sicer še zdaleč ne predstavlja tako usodnega mejnika, kot bi bilo mogoče sklepati na podlagi prekipevajočih verzov, s katerim se začenja pesem Nevarna misel: Pošlji mi misel in zgradil ji bom hišo,/ kakršne še ni videl svet. A najbrž je že tako, da je ob začetku pesniške poti tudi krepka, nesramežljivo pretirana vera v ustvarjalno potenco boljša od glodajočega dvoma.