O kadrovanju in kadriranju

Kolikor že poskuša biti človek dobronameren, kadar teče beseda o slovenskem filmu, in še posebej o njegovem nacionalnem festivalu, lahko samo vedno znova nemočno opazuje polena, ki na domači filmski parketi tradicionalno letijo z vseh strani. Letos se je začelo s selektorjevo odločitvijo, da filma Angela Vode, skriti spomin Maje Weiss ne bo uvrstil v tekmovalni spored.

Ni težko polemizirati s to selektorjevo odločitvijo, kot je obenem lahko razumeti režiserkino prizadetost, ki je zaradi tega zahtevala umik filma s festivala. A razplet te zgodbe (film je zdaj iz programa umaknil kar festival sam) bi bil naravnost komičen, če ne bi bil tako zelo žalosten in scela neproduktiven. Državni sekretar na ministrstvu za kulturo Stojan Pelko je v pozdravnem nagovoru ob sredinem odprtju to temo diplomatsko zgostil v misel, češ, blagor festivalu, ki si lahko privošči, da ima Weissove, Anžlovarje, Möderndorferje in Robarje Dorine »samo« v preglednem programu. To drži, še posebej, če je to festival slovenskega filma. Kot drži tudi, da ima selektor odgovornost in popolno avtonomijo, da izbere, kar pač pade skozi njegove vrednostni vatel. Ima pa tudi pravico, da mu pri tem nad glavo ne grozijo užaljenosti, grožnje, odpovedi in javna dopisovanja. A filmarji imajo zadnje čase boj kot filme radi prav izjave za javnost.

Država in film

Tako se je zdelo gospodarsko-interesnemu združenju slovenskih filmskih producentov (zaradi notranjih sporov ga je sicer ne tako dolgo tega zapustila večina najaktivnejših med njimi) nadvse primerno, da na uvodni dan festivala pošlje v javnost izjavo, v kateri trdi, da sta celovečerna filma Osebna prtljaga Janeza Lapajneta in Slovenka Damjana Kozoleta nezakonito dobila sredstva filmskega sklada v času, ko sta ga vodila Stane Malčič in Igor Prodnik. Trditev ni nobena novost, a tudi glede nje ni nobene novosti. A združenje, ki se sicer ob kakšnem drugem podobnem primeru ni oglašalo, v sklepnih tonih svoje izjave celo pozove ministrstvo za kulturo, policijo in tožilstvo, naj privedejo vpletene pred sodišče. Morda bi bilo najbolje, da policija kar jutri zvečer, ko bo na vrsti podelitev nagrad, vkoraka v portoroški Avditorij, vklene oba režiserja in njuna producenta (z morebitnimi nagradami vred) in ju odvede na zaslišanje. Bodo slovenski filmarji vsaj enkrat v življenju prišli na naslovnice domačih časopisov.

Sekretar Pelko te res pogumne geste v svojem govoru sicer ni komentiral, je pa povedal, kaj lahko za slovenski film naredi država. Prvič, do konca leta bo pripravila novi filmski zakon. Drugič, za prihodnji dve leti bo zagotovila spodobna denarna sredstva kljub gospodarski recesiji. In tretjič? Na vseh mestih niso pravi ljudje, je rekel Pelko. Marsikoga v dvorani je ob tem najbrž malce stisnilo, saj ga je napeljalo na vprašanje, katera mesta in katere neprave ljudi ima sekretar točno v mislih. Tega Pelko ni povedal, je pa dal odločno vedeti nalednje: država kadruje, filmarji kadrirajo. S čimer se je seveda mogoče, takole načelno, strinjati. Pa vendar.

Filmarji najraje kadrirajo tuje filme

Kadrovanje, vsaj tako nas učijo res že dolgoletne izkušnje, državi, ko gre za film, ne gre najbolje od rok. Pa ne mislimo s tem le dejstva, da ima prek izpostav nadzornih in drugih svetov raznih skladov in studiev še kar naprej sitnosti že z obvladovanjem formalnih poti odstavljanja »nepravih« in »postavljanja pravih ljudi«. Kajti tudi, ko jih postavi, se izkaže, da niso pravi na tisti način, na katerega bi morali biti, ampak na neki čisto drugi pravi način. Po drugi strani tudi filmarji že dolgo ne kadrirajo le svojih filmov, temveč zelo radi in morda še strastneje filme drugih. Radi tudi pišejo anekse k pogodbam, izsiljujejo sklad, grdo govorijo drug o drugem in še kup takih ne prav čednih stvari znajo početi.

Ampak pričujoči zapis je želel biti predvsem poročilo o nekaterih letošnjih filmskih presežkih. Zato naj bi na nacionalnem filmskem festivalu pravzaprav šlo. Denimo o srednjemetražnem igranem Drugem dejanju Olma Omerzuja, liričnem in tihem filmu o razpadu mladega para. Pa o celovečernem dokumentarcu Damjanova soba Jasne Krajinovič, ki nas popelje v celjski zapor, kjer na izpustitev po štirih letih čaka dvajsetletni Damjan. Tudi o igrani srednjemetražni Sobi 408 Martina Turka, subtilni rezini ljubezenskega razmerja med poročeno žensko in samskim moškim. Pa si vsi ti trije filmi zaradi svoje iskrenosti in duha ne zaslužijo, da bi jih postavljali na opisano prizorišče. Za danes zatorej le še to, da gre za mlajše avtorje, ki jih povezuje zelo pomenljivo naključje: Turk je po rodu iz Trsta in je zadnje pol leta kot štipendist preživel v Franciji, Omerzu študira na praški Famu, Krajinovičeva pa ustvarja v Belgiji pri bratih Darden ...