Tiskane izdaje
Ljubljana - Če po eni strani drži, da je Laibach s koncertom Laibachkunstderfuge v ponedeljek v Filharmoniji in danes v Narodnem domu v Mariboru našel Bacha v sebi, pa po drugi strani še bolj drži, če sledimo sugestijam skupine, da je Bach s svojim delom Umetnost fuge vselej že našel Laibach v sebi. Natančneje, kontrapunkti, iz katerih sestoji njegovo delo, so tako matematični, da anticipirajo digitalno dobo, v kateri je po besedah Laibach potrebno le odpreti pravi računalniški program in Bach začne igrati samega sebe.
A ponedeljkova poroka Lai z Bachom je bolj zapletena, še posebej če jo postavimo v kontekst Laibachove bogate zgodovine. Skupina, nekoč vpeta v umetniški sistem Neue Slowenische Kunst in kasneje v Državo NSK, je vselej presegala svoje mesto v popularni kulturi in s svojo izdelano umetniško in politično držo dražila t. i. visoko umetnost. Od samega začetka je s svojo dvoumno ikonografijo, podprto s premišljenimi koncepti, vstopala v nevarna razmerja z nekdanjo socialistično državo, kasneje pa z albumi Kapital, Opus Dei, Nato, pa tudi s predzadnjim Volk, natančno locirala ključna protislovja različnih ideologij in institucij ter jih razgaljala skozi t. i. subverzivno afirmacijo. Iz povedanega je razvidno, da je Laibach s svojim delovanjem vseskozi prekoračeval meje med umetnostjo in popularno kulturo, med umetnostjo in ideologijo in s tem vzdrževal (od začetka bolj v zadnjih letih manj) subverzivni potencial.
Kaj torej pomeni vračanje skupine v nedrje klasične umetnosti, k umetniku, ki je postal pojem klasike? Ali je po tem, ko so Laibach preigrali že vse mogoče, potrebna vrnitev h klasikom, k tradiciji umetnosti (pri čemer je treba opozoriti, da napajanje skupine pri klasičnih referencah ni novost)? Ali je v poplavi sodobnih umetniških izrazov, ki poskušajo ohranjati družbeno kritičnost in relevantnost, naposled po pravo umetnost in umetniško doživetje treba nazaj h klasiki?
Delni odgovor nemara lahko najdemo v tem, kar je ponudil ponedeljkov koncert. Na njem smo slišali Bacha pretopljenega v elektronske zvoke, ki so jih mešali člani skupine Laibach (Luka Jamnik, Iztok Turk, Primož Hladnik, Ivan Novak in Janez Gabrič). Kuliso koncerta so predstavljali velike orgle Filharmonije in dve platni, na katerih so se vrtele vizualije, (od posnetkov, ki bi jih lahko srečali v filmu Mož s kamero Dzige Vertova kot organske strukture, ki sodijo bolj k newagovski estetiki). Takšna zmes je dala čisto soliden rezultat, le da je bil eden od učinkov koncerta pravzaprav ta, da je zbudil apetit po »pravem« Bachu.
Kot se za Laibach spodobi, so ta učinek tudi sami anticipirali, saj je na koncu eden od članov skupine sedel za orgle in odigral »originalnega« Bacha, občinstvo pa je iz dvorane pospremila Bachova uspešnica Tokata in fuga v d - molu. Laibach so s tem pokazali, da jih smisel za humor ni zapustil, vprašanje, kaj to pomeni za usodo (njihove) umetnosti, pa ostaja do nadaljnjega odprto.
Iz sredine izdaje Dela
