O smrti skozi umetnost

Prepovedana smrt, več avtorjev
Galerija sodobne umetnosti Celje, Likovni salon Celje, Kapela sv. Elizabete (Špitalska kapela)
2. 10.-20. 11. 2009

Razstava Prepovedana smrt je v ospredje postavila odsotnost smrti v vsakodnevnem življenju. Danes ni časa, da bi bili posamezniki ali javnost v stiku s smrtjo, z umirajočimi, z mrtvimi telesi. Tudi prostorsko je smrti strogo odmerjeno mesto v dve skrajni opoziciji - na eni strani bolnišnica in mrtvašnica, na drugi krhek notranji svet posameznika. Vmes pa le medijsko posredovane številke in podobe smrti. Razstava gledalca sooča z njegovimi lastnimi predsodki in stanjem v javnosti, iz katere je smrt potisnjena na rob, v območje sprenevedajoče se nujnosti. Eno izmed izhodišč je tabuizacija človekovega trupla, ki je v sedanji družbeni naravnanosti odmaknjeno pogledu. Večina povabljenih umetnikov je v delih izhajala iz osebnih izkušenj s smrtjo, srečevanjem s smrtjo bližnjega.

Truplo kot konkretno mrtvo telo obravnavata Goran Bertok in mehiška umetnica Teresa Margolles. Franc Purg v videoposnetkih ljudi v parku raziskuje razmerja med tem, kar nas premika in kar nas zaustavi. Araya Rasdjarmrearnsook uprizarja komunikacijo z mrtvimi, a ti so prekriti z belimi tkaninami, odvzeta jim je identiteta, okolje je sterilizirano. Zuzanna Janin svoje telo uporabi za uprizarjanje lastne smrti, te prizore, ki so določeni s samostjo, sopostavlja posnetkom ponavadi naključno zbranih skupin ljudi v javnih kopališčih in ob pogrebnih sprevodih. Nika Autor prav tako uporabi svoje telo, na pokopališču lega ob spominske plošče, nanje intervenira z napisi ter manipulira s pomenskimi plastni ikonografije podob.

Umetnice, ki so predstavljene v Likovnem salonu, so pri ustvarjanju izrazito avtobiografskih del izhajale iz lastne neposredne izkušnje s smrtjo bližnje osebe - očeta ali partnerja. Andreja Džakušič obravnava in raziskuje sebe skozi več umetniških postopkov in procesov, upoštevajoč realen čas čustvene bolečine ob izgubi bližnjega, Eleanor Phillips preiskuje žalovanje v sebi in drugih, v videu se v ogledalu srečuje s podobo same sebe, je kot nekakšen mediator žalovanja. Intimne fotografije Kate Pollard skozi ujete podobe prizorov ob nenadni izgubi očeta prepričljivo posredujejo trenutke žalosti, ki vznika skozi nenadzorovano iskrenost portretirank - članic družine.

V avdio-vizualni instalaciji Paula Mühlbacha v Špitalski kapeli navidezno monotonijo videoposnetka dramatično prekinja nenavadnost glasu recitatorke Psalma 88, psalma črnega obupa. Umetnik poskuša z glasom poseči tja, kamor beseda sama več ne zmore. Performans iz ciklusa Erzsebet Bathory Vlaste Delimar je občinstvu predstavil telo umetnice kot razpoložljiv objekt intervencije. Obiskovalci so s puščanjem sledi barve na umetničinem telesu sodelovali v insceniranem obredju, ki je aludiral na katoliške postopke in procesije blagoslavljanja ter poslednjega poslavljanja od umrlega. Vendar je umetnica v nadaljevanju vstala s »par«, s tesnim približevanjem svojega hodečega telesa pa posegla nazaj v telo občinstva. Jože Barši se bo predstavil s predavanjem, ki ga napoveduje kot razmislek o razmerju med resničnostjo bolečine ob smrti bližnjega in umetnostjo.

Občutje »sterilnega« in belina galerijskih prostorov učinkujeta na recepcijo predstavljenih umetnin, ki so v največji meri udejanjena »za pogled«. Smrt, žalovanje, izkušnja odsotnega, družbeni kodeksi vedenja lahko prav zato hitro preidejo v odmaknjeno tujost; resničnost je očiščena s postopki estetizacije. Smrt, kakor da je tokrat predmet za analizo in preiskujoči pogled. Kakovostna in prepričljiva umetniška dela se morebiti zaradi odsotnosti širšega spektra umetniških praks in medijev na določeni ravni pretirano poenotijo v nevtralnosti obdajajočega jih galerijskega okolja.

Iz tiskanega Dela.