Tiskane izdaje
V Trubarjevi hiši literature je v sredo ob spominu na Krst potekal dogodek z Draganom Živadinovom (režiserjem predstave) in Goranom Schmidtom, tedanjim vodjem gledališko-filmskega oddelka v Cankarjevem domu (CD), kjer je bila slavna predstava uprizorjena. Dragan Živadinov se je na sredinem nastopu, ki je vključeval igro, petje in ples, osredotočil predvsem na konceptualna izhodišča predstave, medtem ko je Schmidt osvetlil produkcijsko plat dogodka.
Krst pod Triglavom je bila zadnja predstava v nizu predstav GSSN (slednjega sta sestavljala še Eda Čufer in Miran Mohar). Osnovna ideja v predstavi je prekrščevanje. Po eni strani gre za navezavo na Prešernov mit v Krstu pri Savici, ki ga je v istoimenskem delu po svoje »prekrstil« že Dominik Smole. Po drugi strani prekrščevanje ne zadeva le slovenske zgodovine, njenega mitskega začetka, ampak tudi sam ustroj umetnosti oziroma menjavo stilov v njeni zgodovini. Zato je v tej predstavi mogoče najti toliko citatov, referiranja na stare stile, od fašistoidno obarvanega klasicizma do ključnih predstavnikov avantgarde. Med vsemi sta ključna dva: Kazimir Maljevič in njegov suprematizem in konceptualizem Marcela Duchampa.
Duchampovsko metodo lahko vidimo v tem, da so elemente stadionske umetnosti prenesli v umetniško institucijo, je poudaril Živadinov, suprematistična metoda pa je vidna predvsem v boju za abstrakcijo oziroma za iztrganje gledališča iz mimezisa.
Živadinov je še opozoril na citate slovenske zgodovinske avantgarde – v Krstu so, denimo, uporabili skice Edvarda Stepančiča za Črne maske. Eden od manj znanih detajlov je morda motiv »črpalke Delak« v predstavi. Ta se nanaša na avantgardistično afiniteto do novih tehnoloških pridobitev, kot je avto, na avantgardističnega režiserja Ferda Delaka, obenem pa je poklon Dominiku Smoletu, saj naj bi ta svoj Krst pri Savici napisal na bencinski črpalki.
V svoji retrospektivi dogodkov je Živadinov poudaril, da je po Krstu retrogardistično umetniško usmeritev zamenjal s Petdesetletno predstavo oziroma idejo postgravit acijske umetnosti.
Izum produkcije
Goran Schmidt, teatrolog, dramaturg, urednik in literarni zgodovinar, je na sredinem večeru osvetlil predvsem produkcijsko plat predstave. V tistem času so v enem tehnološko bolj naprednih kulturnih objektov tuje skupine nastopale na srednjem odru (današnji Linhartovi dvorani), slovenske gledališke produkcije pa tedaj v CD ni bilo. Današnja Gallusova dvorana je po Schmidtu klicala tako po gostovanju tehnološko zahtevnejših predstav kot po lastni produkciji. Nobena institucija ne more imeti lastne identitete, če nima svoje produkcije, je dodal.
Po njegovih besedah CD ni bil ne kadrovsko ne tehnološko usposobljen za uprizoritev Krsta, zato je bilo treba izumiti nov produkcijski način. CD je pogodbo podpisal z direktorjem projekta, ki je nato sklenil pogodbe z vsemi ostalimi podizvajalci in sodelavci, kar je pomenilo, da je lahko kogar koli zamenjal. Tako je projekt nastal v predvidenem roku, je razmišljal Schmidt.
Poudaril je pomen vstopa te predstave v CD, saj je imel tedaj NSK, še posebej Laibach, med politiki slab ugled. Pomemben detajl zadeva tudi propagandno plat, je dejal Schmidt. Odločili so se, da bodo odigrali deset predstav, kar je pomenilo, da bi morali v Gallusovo dvorano privabiti deset tisoč ljudi. Po intenzivni reklamni akciji so takšen obisk dosegli, kar je bil tedaj precejšen uspeh. Medijski odmevi na predstavo so bili po drugi strani katastrofalni. Ti so po Schmidtu spregledali pomen tehnologije. Krst ni bil le estetski dosežek, ampak je naznanil novo dobo v zgodovini slovenskega gledališča, saj so z obstoječo tehnologijo napravili do tedaj nevidene stvari. Podobno Živadinov zdaj počne z idejo kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij v Vitanju, je zaključil Schmidt.
