Tiskane izdaje
Nekaterim ženskam gre zapovedano praznovanje 8. marca s šopki rož in čestitkami na živce, v tem vidijo enodnevno izkazovanje pozornosti brez posebnega smisla. Druge v tem dnevu prepoznajo zgodovinski spomin na prelomnice v boju za ženske pravice.
Ne glede na to, kakšen odnos imamo do mednarodnega dneva žena, je zanimivo vprašanje, koliko spolna pripadnost še kroji položaj žensk v družbi. O tem smo povprašali nekaj umetnic, založnic in direktoric kulturnih ustanov.
Neda Pagon, založnica:
»Spominski pogled na uredniško in založniško delo pokaže, da je bilo pred desetletji, ko sem začela vajeniško pot v tem poslu, malo založb, bile so velike in na vrhu so bili moški – razen znamenite gospe Zorke Peršič. Uredniki so bili pomembni možje in njihova beseda ali odločitev je dolgoročno zarezala, saj je bilo uredniško delo cenjeno, kakor mu gre.
Z dostopnostjo visokošolskega izobraževanja, politično prepoznanim vplivom in funkcionalno močjo pedagogizacije v družbi, pa tudi s potrebo po tako imenovani stvarni literaturi, ki je svojo priročniško in na vse načine nasvetov polno vlogo (v naš čas vse bolj pogrošno) vse lažje opravljala s pomočjo ženskih urednic, je bilo sčasoma teh vedno več.
In delale so zavzeto in pametno – kot vedno malo drugače in malo več, kot se je pričakovalo: prevzemale so pomembna in odločilna uredniška mesta in poskrbele, da se je začelo pisanje, prevajanje in objavljanje marsikaterih tem iz polja zamolčane zgodovine žensk ter vnašale v kulturni prostor tudi druge teme, ki jih je nacionalni uredniški kanon spregledoval.
Danes je založb veliko in urednic in založnic tudi; izobražene so in strokovno avtonomne. Dejstvo je, da vse več žensk med dobrimi urednicami ni prineslo tiste feminizacije poklica, ki je pogosto alibi za to, da se reče, da se na kakšnem področju slabše dela in da se je poklic razvrednotil – to se je sicer res zgodilo, a se krivde ne bo dalo naprtiti ženskam.
Če ta prigodniški zapis zožim na področje humanističnega in družboslovnega založništva, rade volje rečem, da je uredniško delo privilegij, saj daje možnost spoznati in sodelovati z inteligentnimi in razsvetljenimi ljudmi, vsaj večinoma. Spolna razlika ni ne ovira ne tema, prej narobe: spolna razlika nas je združevala v boju proti ocenjevanju in vrednotenju dela in delovanja po spolnih razlikah.
Ima me, da bi rekla kakšno gorko ob praznovanju 8. marca in ob takšnih 'družbeno nujnih in politično korektnih sporočilih', a danes to nemara ne bi bilo spodobno. Pa ob kakšnem bolj nevtralnem prazniku.«
Mojca Kumerdej, pisateljica:
»Nekatere umetnice v svojem delu in drži problematizirajo in artikulirajo vprašanje spola, druge ne. V moje literarno in publicistično pisanje je ta tema vgrajena ne glede na osrednjo vsebino. Mizoginosti zaradi svojega pisanja neposredno ne izkušam, da moja literatura pri bralcih in bralkah lahko vzbudi tudi nelagodje, pa jemljem v zakup.
Sicer pa je v umetnosti in kulturi podobno kot na drugih področjih: na vrhu je več moških kot žensk, v zvrsteh, v katerih deluje veliko žensk, pa je manj denarja kot tam, kjer prevladujejo moški. Ne, ker bi bile ženske manj sposobne, ampak ker je družba strukturirana tako, da imajo avtorice zlasti na začetku ustvarjalne poti, pa tudi kasneje, manj podpore kot avtorji in se bolj kot moški spopadajo z dvomi o lastnih sposobnostih.
Ogromen napor za samozaposlene ustvarjalke, ki imajo pravico do bolniškega dopusta šele po tridesetih delovnih dneh, je usklajevanje materinstva in poklica. Kot ženske sicer prevzemajo tudi skrb za obolele sorodnike, večina umetnic in umetnikov, ki so imeli status samozaposlenih v kulturi, pa se po upokojitvi stežka prebija.
Trenutno mi vzbuja skrb nova uredba za samozaposlene v kulturi, katere kriteriji so v primerjavi s prejšnjo uredbo tudi kvantitativno zaostreni in glede na producentske in založniške razmere v slovenskem kulturnem prostoru zelo težko izvedljivi. Glede na to, da so samozaposleni v kulturi na povabilo ministrstva za kulturo prejšnji mesec oblikovali predloge sprememb nove uredbe, se nadejam konstruktivne javne razprave.«
Saša Zagorc, glasbenica:
»Žensk je v glasbenem poklicu občutno manj kot moških. V klasični ali pop glasbi je prisotnih veliko glasbenic, predvsem pevk, v alternativnih glasbenih zvrsteh so ženske v manjšini. Sama izhajam iz klasične glasbene šole, vendar sem se po končani izobrazbi ustalila v rock in metal glasbi, ki je bila sicer večinoma moška domena.
Dejstvo je, da so ženske v zgodovini veliko pripomogle k razvoju rock glasbe – spomnimo se Janis Joplin, Patti Smith, Joan Jett, Pat Benatar, Stevie Nicks [Fleetwood Mac] itd. Tudi pri nas je kar nekaj odličnih avtoric in pevk, inštrumentalistk pa je v rocku in metalu občutno manj. Ženske se v svetu rocka srečujejo z mnogimi težavami in ovirami, s katerimi se moškim ni treba.
Prav zato sva s sestro Sonjo, s katero imava skupino Hellcats, pred več kot desetimi leti ustanovili festival Dan rock žena, na katerem se predstavljajo izključno ženske glasbenice in katerega namen je podpreti in spodbujati ženske v rock glasbi, omogočiti njihov preboj na koncertna prizorišča ter spodbuditi njihovo zanimanje za ustvarjanje in razširjanje avtorske glasbe.«
Svetlana Slapšak, znanstvenica in publicistika:
»Ker imam veliko več 'kilometrine' v znanosti, lahko trdim, da je v kulturi in umetnosti več solidarnosti, več izvirnega feminizma, več hitrosti in poguma pri razkrivanju seksizma in drugih kršenj človekovih pravic (saj ženske pravice so človekove pravice) … in manj hinavščine. V humanistiki, ki jo dobro poznam, je prekarno delo posebej frustrirajoče, institucije pa ne negujejo v zadostni meri neodvisnosti in inovativnosti; v kulturi in umetnosti je davek na revščino in prekarnost ogromen, učinek na družbeno zavest pa še zmeraj globok in nesebičen.
Mene so odrinili v kulturo in umetnost: mnogi moji najboljši študenti in študentke so ocenili, da je na tej strani več ustvarjalne svobode kot v znanstveni srenji. V neki boljši prihodnosti pričakujem več sodelovanja med znanstvenicami in umetnicami, da bodo morda skupaj pomagale zdramiti in premakniti večjo polovico prebivalstva – ženske.«
Tanja Tuma, založnica in pisateljica:
»V slovenskem založništvu in književnosti se razmere v smislu neenakosti spolov radikalizirajo. Tako kot drugje po svetu tudi pri nas glavno delo opravijo ženske, medtem ko so moški vodilni odločevalci. Navzven imamo ženske enake pravice kot moški, dejansko pa je to le pravica do predanega dela. Ko pridemo do priznanj, vključitve v šolske učne načrte za pouk slovenščine ali odločevalske položaje v kulturnih institucijah, so na potezi moški kolegi, ki dostikrat ne izbirajo sredstev za dosego premoči.
Najhujše v tem zverinjaku so ženske, ki sovražijo in tlačijo ženske pravice. Janičarke. Ženske, ki bi za trenutek slave utopile sleherno pravico in postavo, ki so jo predhodnice mukoma pridobile. V kulturi je zelo težko, saj dejansko lačni kopljejo oči lačnim.
Pri literarnih nagradah pozitivno izstopa literarna nagrada ženskega odbora slovenskega centra Pen – mira. Moje izkušnje založnice so bile, da sem od neke ravnateljske ravni vedno imela opravka le z moškimi. Izkušnje iz pisateljskega časa pa so, da mojo knjigo Češnje, bele in rdeče prebirajo moški in ženske z enako strastjo. In mi pišejo, želijo stopiti v stik z menoj ter izpovedati svojo družinsko zgodbo iz druge svetovne vojne. To je zame kot pisateljico največji dar, saj pišem predvsem za bralce.«
Zdenka Badovinac, direktorica Moderne galerije:
»Gotovo obstajajo tako prednosti kot težave, povezane z ženskami na vodilnih položajih, vendar se v svetu, ki vsaj na deklarativni ravni ne priznava teh razlik, diskriminacije največkrat pojavljajo v zakamuflirani obliki. Vedno znova sem, recimo, presenečena, ko se soočim s čim takim v elitnem mednarodnem svetu umetnosti, v katerem se še bolj pazi na politično korektnost in kjer se agresivnost in slabšalen odnos do žensk pokažeta pod krinko nečesa drugega, a zato nič manj primitivno kot v kakšnih zakotnih krajih.
V takih delovnih okoljih si moški kaj radi pripisujejo zasluge, hočejo imeti glavno besedo, po drugi strani pa je vse več tistih, ki prepuščajo iniciative ženskam. Najtežje se je spopadati z neformalnimi moškimi zavezništvi; v zares velikih igrah je ženska pogosto sama in mora vložiti v svoje delo več truda kot moški, in to ob velikem tveganju, da ji bo ta trud nazadnje priznan.
Danes smo pozorni na enakovredno zastopanost žensk na razstavah, v zbirkah in to upoštevamo pri revidiranju zgodovin. Ženske kvote so tema dneva povsod, v našem delu pa te ne smejo biti same sebi namen. S kolegi se sicer veliko ukvarjam s političnim v umetnosti, moram pa reči, da imamo kritičen odnos do politične korektnosti, ki najpogosteje odpravlja razlike tako, da hkrati skriva pravo naravo pozicij moči in jih s tem samo še vzdržuje.«
Ivana Djilas, gledališka režiserka:
»Dobra stran zmanjševanja ugleda in moči prostora umetnosti je, da je ta ženskam vse bolj dostopen. Samo še dogovoriti se moramo o čim bolj enakopravni porazdelitvi dela v tem prostoru in enakem plačilu za enako delo. Upam si reči, da bo režija kmalu nehala biti 'moško delo'.«
Karmina Šilec, dirigentka:
»Razmišljanje o vlogi 'ženske v glasbi' je getoizacija. Dokler se bo ob posebnih priložnostih pisalo članke in prespraševalo položaj žensk v družbi ter bomo imeli ženske skladateljice in ženske dirigentke, ne moremo govoriti o enakosti.«
