Ob kozarcu vina je velikokrat treba biti tiho kot miška

Začniva z dejstvom: kar pri ženski prvo opazi moški, to so njeni …?

Vemo kaj!! In samo največja mona ima rad tiste iz silikona.

To je prva pesem vašega cedeja, sedem let smo ga čakali.

Kaj je z njimi narobe?

Nič ni narobe, lepa pravljična številka je to in spremlja vaš novi album. Najbrž ste zelo pedantni in iz rok niste spustili ničesar, kar bi bilo nepopolno …

Ne, tisti, ki me poznajo pravijo, da sem grozno raztresen. Neka gospa na radiu je celo izjavila, da »zgledam takuo, ku da bi mi manjkale eni dvje nuoter u glavi«. Gospa ima nedvomno prav. Mogoče sem le prevelik strahopetec in si ne upam na oder pred ljudi, ne da bi jim imel kaj povedati.

Vsekakor vam sedem let ni škodilo, Rimarije iz oštarije so dobile odlično naslednico …

Leta škodujejo pljučam, jetrom, želodcu, možganom, kostem, ne pa človeku. Mogoče z leti res ne moreš preteči pet kilometrov, ne da bi bil zadihan, vendar te tudi vsak bublo, ki ima pet minut časa, ne more več nabrisat. Izkušnje niso slaba stvar, četudi niso vedno poceni. Nič ne šparam in nič ne delam kronološko, ne rečem en, dva, tri, štiri ... devet, toliko pesmi imam namreč zmeraj na albumu, pa gremo! Ne, bolj je pomembno, da se da spraviti skupaj en lep buketin, oprostite, šopek. No, tale plošča bi lahko izšla prej, zaradi predstave Duohtar pod mus je malo zakasnila.

Kaj pravzaprav pomenijo Romance brez krjance?

Krjanca izhaja iz latinskega izraza creare, ki pomeni ustvariti in vzgojiti. Ta drugi pomen – vzgojiti, tudi človeka – daje italijansko besedo creanza, Furlani pravijo creanze, za vzgojenega človeka, človeka dobrih manir pa, da je creanzat ali creančoz. Primorci smo prevzeli to besedo in imamo svojo krjanco. Te romance so brez krjance, zato ker jim je pomembnejša iskrenost kot olika, včasih je bolje biti nekulturen kot neiskren. To pa seveda ne velja za tiste ljudi »brez krjance«, ki med koncertnim nastopom izvlečejo videokamere, fotoaparate, mobilne telefone in z njimi snemajo in bliskajo kot za sodni dan. S tem samo kažejo, do kod seže globina njihove nekulture in neiskrenosti.

Po toliko letih novi cede ni nič manj žmohten, zabavljaški, oštarijski, kosmat. Kaj je nastalo prej – beseda ali glasba?

Kaj je bilo prej, jajce ali kokoš? Pravijo, da petelin. No, v mojem primeru je gotovo prva zgodba, največkrat kje slišana, lahko tudi delno ali popolnoma izmišljena. Povodi za zgodbe prihajajo iz raznoraznih virov, včasih iz gole ideje, drugič iz slike, besede, iz melodije ali samo glasbene forme. Zelo različno potem poteka nastajanje pesmi, včasih se material dolgo kvasi in premetava v glavi, ko pa je struktura jasna, je lahko narejen v par urah.

Recimo material za Avtopromet Gorica.

To je hommage šoferjem firme, ki je propadla že pred osemnajstimi leti. Ti šoferji so bili legende. Svet so videli v časih, ko potovanja niso bila še tržna roba, seveda pa je v njihove pripovedi bilo vpleteno pretiravanje, ki je gotovo značilnost ljudske ustvarjalnosti. Te svoje epske pesnitve so vedno močno napihnili, eni so bili prav znani po takih štorijah ...

Kaj pa Furlanka, ki ni dala dihati človeku?

Spet hommage, tokrat Furlanom, narodu, ki živi blizu nas in na katerega Slovenci velikokrat pozabljamo. Pa ni nič manjši od našega. So narod z zanimivimi običaji, kulturo, zgodovino …

Marsikdo od poslušalcev bi te songe rad videl zapisane.

Ne, dialekt ni pisana beseda, zelo redko poznam primere, da so jih zapisovali. Nekaj časa je za furlanščino veljalo, da je zapisan dialekt, čeprav je poseben jezik, ki nima neposredne povezave z italijanščino. Nekaj malega so zapisovali že rezijanščino. Ampak dialekt je govorjena beseda, prvobitni jezik, ki ima svojo sliko in barvo samo v govoru. Poglejte, težave sem imel že s temi krjancami. Naj napišem krjance, kerjance, krejance, posvetoval sem se s strokovnjakom in prišel do krjanc. Edino tako bo nekdo, ki ni s tega dialektalnega območja, prebral besedo vsaj približno pravilno.

Zase si pa besedila zapisujete.

Če so zelo dolga ali ko imam več variant in se moram odločiti za eno od možnosti. Večinoma so fiksne že v moji glavi, zato jih moram opremiti s svojimi znaki, ki pa bi jih drugi prebrali popolnoma drugače. Videl sem nekatere zapise svojih pesmi na internetu, pa so že presledki narobe delili besede in jim spreminjali pomen.

Flaša se do moža obnaša dosti lepše od žene, pravite v pesmi Žena al flaša, v kateri prva nima prav nobene prednosti pred drugo. Kaj je na to rekla vaša gospa?

Ta song ni največja hvala za moški spol. Nobena ženska ne bi smela biti užaljena, to je avtokritika, malo sicer zakamuflirana. Zazdelo se mi, da bi se lahko poigraval z mačističnim arhetipom, čeprav na koncu on izpade popolna copata, korajžo ima v oštariji, ko ga pokliče žene, pa iz strahu spije še eno flašo.

Zdi se, da je dialekt vaša inspiracija.

Ne, inspiracija je vedno človek in njegova zgodba, jezik je sredstvo, izbira jezika pa je odločitev, kako koga nagovoriti iz bližine. Ne morem govoriti v neki oddaljeni, zborni slovenščini. Dialekt je moje sredstvo. In povsod okoli sebe ga slišim! Treba je samo imeti ušesa odprta za take reči. No, v bistvu je dovolj že, če nisi popolnoma gluh.

Nekaj imate proti zborni izreki.

Sploh ne! V resnici smo lahko srečni, da so strokovnjaki staknili glave in postavili pravila, da imamo jezik s sistemom. Ni pa to vse, kar je možno. Mislim, da se samozavesten narod ne sme bati barv in barvanja jezika. Seveda ne ravno v filozofskem traktatu ali zakoniku, kjer bi različna tolmačenja in večpomenskost besed povzročila zmedo, a v gledališču bi bilo škoda biti čistun. Izbor dialekta mora biti zavestna odločitev, in ne le izbira zaradi učinka. Jezi me, ko dialekte ali sleng uporabljajo samo za komični učinek v gledališču in na televiziji, pa še to zelo površno: »Ej, stari! Kuga je, stara? Kul, mislm. Ja, valjda, ne …« Sto, dvesto nedomiselnih fraz, ki predstavljajo ves besedni zaklad neke televizijske nadaljevanke. To je plitko in je siromašenje jezika. Če pa veš, zakaj se kaj uporablja, če je ta odločitev zavestna, če hočeš raziskovati možnosti, ki jih ponuja jezik, potem pa je škoda biti jezikovni puritanec.

Morate biti dober poslušalec.

Mislim, da sem. Rad molčim, bolj mi je pomembno, kaj slišim. Na odru tega od mene sicer ne pričakujejo, ob kozarcu vina pa je velikokrat treba biti tiho kot miška in poslušati. Veliko zamudiš, če nisi sposoben tega.

In družba pri komedijantu to kar sprejme?

Ljudje imajo radi, če jim kdo prisluhne. In od mene ne pričakujejo le nastopaštva in pokanja vicev. Res pa se včasih zgodi, da pridem kam, na primer na občino ali kak drug urad, s problemom, tam pa me prepoznajo in od mene pričakujejo vic. Nisem vicmaher, vice slabo pripovedujem, v bistvu sem le komedijant in ljudje, ki me poznajo, pravijo, da sem normalen.

To naj bi bil kompliment, ne?

Razvpitost me ne zanima, že zdaj se bojim, da bom skočil iz vsake konzerve, da ljudje ne bodo mogli prejeti položnice za elektriko, ne da bi bil na njej intervju z mano. Res – ničesar ne počnem samo zato, da bi vsak poznal moj ksiht.

Vemo, vemo. Pred leti tako rekoč o vas ni bilo kaj brati, koncerti so bili pravi konspirativni podvigi, vstopnice skoraj poslovna tajna.

Medijsko nikoli nisem bil zaprt, moja medijska prebava je dobra, le nekatere novinarje težko prebavljam, tiste, ki ne vedo, kaj bi me sploh vprašali, ki sem jim le novinarska trofeja. Kar se mojih nastopov tiče, je omejeno število gledalcev le posledica tehničnih omejitev, ki jih zahteva takšna komorna predstava. Nastopi so komorni, ker bi večje prizorišče ubilo teater pri predstavi, stik med mano in publiko. Pa še zelo majhen sem in bi potem morali imeti eno ogromno lupo pred sabo, da bi me sploh videli.

Če »vprašam s stališča filozofije«, kateri vam je ljubši, kantavtorski ali gledališki oder? Je en Iztok enak drugemu?

To ste me vprašali tako, kot bi bil shizofrenik. Na enem odru sem diplomirani dramski igralec, zaposlen v strukturi javnega sektorja, na drugem pa komedijant. Komedijant kot ustvarjalec, pesnik, pisatelj, filozof, pantomimik, gibalec, anarhist, kaj še ...

Humorist?

Tale izraz mi sicer niti najmanj ni všeč, za Ježka govoriti, da je bil humorist, je enako, kot bi vrhunskemu nevrokirurgu rekli, da je ranocelnik. Hočem reči, humorist je premalo. Komedijant je človek, ki se ukvarja z nastopanjem, je izobražen, je sam, a ne povsem, ker vzpostavlja dialog s publiko, pa čeprav v monološki obliki. Na koncu je tako vse odvisno od odziva publike.

Kako ste že rekli: teater je ...

... moja žena in komedijantstvo moja ljubica. Malo nemoralno sicer zveni, ampak v bistvu je vse skupaj eno in isto, saj postane z leti ljubica enakovredna ženi. V gledališču imam srečo, da delam s talentiranimi ljudmi, srečujem nove ideje, sem le kolešček v sistemu, aparatu predstave. Lepo mi je tudi gledati, kako drugi ustvarjajo, lepo mi jim je pomagati, magari jim le držati svečo ali helebardo. Samo da sem zraven pri nečem lepem, kar se ustvarja s kolektivnim delom.

Komedija je stvar zrelega človeka, ste dejali na prestolu žlahtnega komedijanta!

Je stvar izkušenj, dolgega nastopanja in intuicije. Starejši komedijant je vedno boljši, samo pogleda publiko in je zadosti. Kot bi hotel reči, ljudje, umirite se, v dobrih rokah ste, fajn se boste imeli.

Eno ljubljansko vprašanje – kdo je mona?

Kako ste to lepo izrekli, ampak narobe, to je široki o, Primorci ozkih ne poznamo. Beseda izhaja iz španščine, čisto resno pripovedujem, in označuje opico, Tržačani so jo posvojili in pomen je šel v dve smeri; za karakterizacijo človekovega značaja in označevanje ženskega spolnega organa. Tudi južnjaki označujejo zahrbtneža, podleža, barabo z besedo za ženski spolni organ. Mona po eni strani tako pomeni bedaka, po drugi pa slabega človeka, zahrbtneža, slabiča, a ni moja najpogostejša beseda, čeprav me velikokrat sprašujejo o tem.

Če bi vam, komedijantu, zdaj dali vlogo trageda?

Mislite kakega Hamleta, ki ne ve, ali bi ali ne bi. Ne vem, ali bi bili zadovoljni s tem, kako bi ga zmasakriral. V gledališču vztrajam, ker mi je v veliko veselje. Včasih je lepo biti samo sodelavec, ne tisti ta glavni, ampak samo kolešček. In naše gledališče je eno najboljših. Drugje ne bi imel te priložnosti.

V Ljubljani?

Ma kaj boste tam z mano … Dajte, dajte, tam ni ne burje ne vina.

Se ne kuha nekaj v vašem gledališču na relaciji direktor–umetniški vodja? Bo song, bo?

Kaj je že pri vas novica!? No, naj povem na kratko: gre za staro štorijo, kdo bo koga. In tu ni treba pisati nove pesmi, ker že obstaja tista lepa narodna, ki si jo zadnje dni v gledališču stalno prepevam: Prišel je volk iz volčnice, vzel je lisico iz lisičnice. Volk lisico, lisica zajca, zajec mačko, mačka miško, miš pšeničko, pod gorooooo, pod to goro zelenoooo …