Obdobje čistih medijev je že za nami

Srečo Dragan (1944, Kočevski Rog) je uveljavljen avtor, katerega strokovna bibliografija obsega preko 40 samostojnih in več kot 150 skupinskih razstav, večinoma selekcioniranih in mednarodno žiriranih. Njegova dela se nahajajo v mednarodnih zbirkah, je pa tudi prejemnik številnih nagrad in priznanj.

Letošnjo Jakopičevo nagrado, osrednjo nacionalno nagrado na likovno vizualnem področju, ste prejeli za uvajanje in dosežke na področju novih elektronskih medijev v likovni umetnosti. Kaj vam pomeni to priznanje?

Nagrade so vedno tudi stvar srečnih naključij, zato se zgodi, da marsikdo, ki bi priznanje zaslužil, tega nikoli ne prejme. V nobenem primeru jih zato ne jemljem kot absolutne. Seveda sem te nagrade vesel, kajti področje videa in novomedijske umetnosti končno prejme priznanje ali celo legitimnost, tudi po Jakopičevi zaslugi in prav gotovo predvsem po zaslugi kolegov slikar, kiparjev in grafikov, ki so tudi v medijski umetnosti zmogli prepoznati eno izmed temeljnih oblik izražanja skozi podobo.

Uvrščajo vas med pionirje slovenske video umetnosti. Kaj se je od leta 1969, ko je nastal vaš prvi video, na tem področju spremenilo? Kako je razvoj tehnologije vplival (učinkoval) na video izdelke?

»Belo mleko belih prsi«je naslov tega prvega videa, ki sem ga realiziral v sodelovanju z Nušo Dragan. Nastal je v letu, ko je v Nemčiji Gerry Schum v svoji »Video galeriji« produciral prva dela namenjena posebej za televizijo s skupnim imenom »Land Art«.To je bilo leto, ko v Franciji, Italiji in drugje v Evropi še ni bil ustvarjen noben video. Bilo je pred prvo oddajo o videu na Bostonski televiziji in izidom najpomembnejšega časopisa za video »Radical Software«. In celo dve leti pred ustanovitvijo prvega oddelka za video v Everson Museum of Art Syracuse. Torej Sloveniji pripada lastna zgodovina video umetnosti. Za prvi video je značilen vpliv zgodovinskih avantgard iz 20. in 30. let dvajsetega stoletja ter neoavantgardistični usmeritvi 60. in 70. let. Nastal je v okviru razširjene skupine OHO, kateri sem pripadal in ga je mogoče označiti kot delo konceptualne umetnosti.

Razvoj tehnologije mi je omogočal spreminjati strukturno polje video podobe in tako v likovno umetnost vnašati načine, estetiko in ikonografijo časa, v katerem sem se izobraževal in kasneje tudi sam izobraževal mlajše. To je posledično vplivalo na vedno nove oblike zaznavanja, predstavljanja (upodobitve) in spreminjanja mišljenjskih obrazcev. Tako smo videasti na začetku uporabljali video kamero kot način izrabe svojih lastnih teles. Kamera (povezana s televizorjem) je bila soudeležena v hepeningih in performansih ter je povezovala tako v fizičnem kot konceptualnem smislu, saj je gledalec v izbranem pogledu gledal in bil gledan, oziroma je gledal in je gledano ustvarjal. Video instalacija je pridobila status magičnega objekta.

V drugem obdobju, ki zajema 80. leta, v tako imenovano zlatem obdobju video produkcije ljubljanske »alter scene«, se je z video deli želelo predvsem definirati politično, osebno in kulturno identiteto. Pri realizaciji v nacionalnih televizijskih studijih smo uporabljali profesionalno elektronsko tehnologijo, ter vpeljevali princip re-montaže pri gradnji video podobe, ne da bi pri tem prekinili z eksperimentiranjem. V prehodu iz osemdesetih v devetdeseta pa se je fokus premaknil na raziskovanje novih oblik medijskih komunikacij. Sam sem to ponovno raziskovanje razumel kot tisto nujno referenčno točko, ki naj bi omogočila videu, ki je bil v mednarodnem prostoru poleg fotografije že del »klasične« likovne umetnosti«, prehod v tretje tisočletje.

Očaranost z novo tehnologijo vas je vodila tudi do uporabe računalnika in medmrežja. Še vedno vidite v tem priložnost za razvoj likovnega jezika v prihodnosti? Zakaj in kakšnega?

Nove spodbude, ki jih danes prinaša razvoj novih informacijskih tehnologij, videu odpirajo nove, drugačne, do včeraj neznane oblikovne in vsebinske možnosti realizacij v digitalnem videu, računalniški animaciji in seveda njegove interaktivne oblike v računalniško podprtih instalacij, ki šele zares omogočijo gledalcu manipulacijo in potovanje v neslutene svetove domišljije, tudi in predvsem na njemu lasten način.

Inovativne možnosti se odpirajo digitalnemu videu tudi kot tehnoperformans, v katerem gledalec s svojimi fizičnimi premiki poganja (učinkuje) in tako ustvarja vedno nove video projekcijske podobe. Neomejene so tudi možnosti umetniško kodiranih strani na medmrežju kot net video. V duhu postmedijskega stanja, ki ga živijo mlade šolajoče se generacije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer vodim katedro za video in nove medije, že nastajajo dela, ki imajo status »integrirane umetnosti«. Obdobje čistih medijev je namreč že za nami. Danes je logično, da se mediji v umetniškem in spoznavno teoretičnem smislu med seboj prepletajo, saj moramo upoštevati specifičnost časa in prostora, v katerega vstopajo mlade generacije z drugačnimi izkušnjami in estetiko, kot smo jo poznali mi ali tisti pred nami. V neki sodobni likovni postavitvi se tako znajdeta slika v nastajanju (in process) kot objemajoče telo skulpture ter generirana video podoba.

Mnogih izvirnih umetniških projektov ni mogoče uresničiti drugače kot z razvojem novih tehnoloških rešitev. Bili ste pobudnik večkratnega neformalnega sodelovanja umetnikov z znanstveniki za robotiko, računalniškimi strokovnjaki in strokovnjaki za 3D virtualno animacijo (lani vas je Inštitut Jožef Stefan nagradil s plaketo). Kaj so vam tovrstna sodelovanja odprla?

Novomedijska umetnost je ena od aktivnih generatorjev v sodobni informacijski, spektakelski in softverski družbi. Dogaja se na presečišču umetnostne avantgarde, novih medijev, tehnoznanosti in tehnomodulirane družbe. Realizacija projektov, ki sem jih izvedel v zadnjih petnajstih letih, je zahtevala nujno povezavo umetniškega koncepta in znanstvene misli. Moram reči, da sem imel srečo, da sem spoznal ljudi, ki so z mano delili navdušenje in verjeli, da je možno nemogoče ideje tudi realizirati. Brez vseh teh sodelavcev, znanstvenikov, strokovnjakov za mobilne komunikacije, robotiko in programiranje ter specialistov za 3D animacijo, verjetno večine svojih projektov ne bi mogel ustvariti. Če za primer omenim samo svoj zadnji večji novomedijski projekt MATRICA KOINCIDENCA, ki je bil razstavljen na letošnjem U3 v Moderni galeriji, so pri njem sodelovali številni sodelavci. Nastajal je cela tri leta. Za projekt so bili izumljeni moduli za alogaritmične manipulacije, interaktivni vmesnik za komunikacijo z računalniki v realnem času in za direktni prenos v World Wide Web mobilno telefonijo. Vendar pa vsa ta sofisticirana tehnologija ni bila sama sebi namen. V projektu sem raziskoval odnose med mobilno pogovorno – verbalno in gestualno komunikacijo. Obiskovalci, ki so prišli na razstavo, so se sprehodili pred digitalno video kamero in iz primerjave z zapisom hoje drugih udeležencev bili izbrani v pare, ki so se dobili v kavarni, se morda prvič videli in lahko celo zaživeli skupno življenje. To pomeni, da se medijska umetnost zaveda časa digitalne družbe ter ponuja nove oblike druženja. Seveda je bil udeleženec, ko ga je kamera spoznala na mestu srečanja, opozorjen, da mu prednosti povezav lahko vzamejo tudi del njihove zasebnosti.

Meni samemu je projekt omogočil vzpostavljanje lastnega odnosa z občinstvom, obenem pa mi pomagal na poetičen način realizirati, tudi vizualizirati enega od pomembnih vidikov sodobne družbe, v kateri posameznik, vsemu razvoju in globalizaciji navkljub, ostaja enak kot pred stoletji, torej individuum z lastnimi željami, strahovi in možnostmi. Razstava TEHNOPERFORMANS 06 v galeriji Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani je prikazala uspešen model mreženja in povezav Akademije z omenjenim inštitutom ter Laboratorijem za računalniški vid, Fakultet za računalništvo in informatiko, ki ga vodi njen dekan red. prof. dr. Franc Solina.

Te povezave so odprle številne možnost našim študentom magistrskega študija Videa in novih medijem, ki tako lahko večino svojih interaktivnih umetniških projektov realizirajo s sodelavci iz teh interdisciplinarnih povezav. Nekaj uspešnih študentskih del je bilo ravnokar predstavljenih na 8. Mednarodnem festivalu novomedijske umetnosti Pixxelpoint v Novi Gorici. Tudi sicer so naši diplomanti uspešni na različnih mednarodnih razstavah in festivalih.

Kaj »več« lahko doprinese sodelovanje, združevanje ali oplajanje umetnosti in znanosti?

Nove informacijske tehnologije in sodelovanje z znanostjo odpira nova skupna vstopanja v simbolni in umišljeni svet umetnosti. Danes mu radi rečemo virtualna realnost, srednjeveški logik Dunus Scotus ga je na primer opredelil kot most med realnim in možnim, torej med otipljivim, vidnim, fizično zaznavnim, ter onim drugim, ki biva v podzavesti, v predstavah, onkraj materialne stvarnosti…. Verjamem, da gibanje znotraj vseh teh svetov umetnosti pripada, oziroma še več, jo zavezuje. Seveda slikar kipar ali grafik v okviru šolanja na akademiji ne more pridobiti vseh znanj, ki bi jih potreboval pri tako razširjenem polju tehno umetnosti, zato nujno potrebuje strokovnjake s področja računalništva in znanstvenike s specialnih področij. Vzpostaviti se mora interes, trk teh dveh ravni, da se ustvari novo delo, kar lahko vedno znova vidimo na vsakoletnem festivalu Ars Electronica v Linzu. V takem načinu tudi vidim možnosti za klasične likovne medije, saj je v mladi generaciji likovnikov elektronska in digitalna podoba zapisana že tako rekoč v njihovem DNK zapisu.