Tiskane izdaje
Ljubljana - V Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani bodo nocoj odprli razstavo 150 kostumov Alana Hranitelja, ki so nastali med letoma 1986 in 2006. Izbor iz obsežnega dvajsetletnega Hraniteljevega ustvarjanja predstavlja neuporabljene in predelane gledališke, operne in filmske kostume, obleke objekte, slovesna oblačila in modne dodatke. Razstavo kot kustos podpisuje avtor.
Dokumentacija Hraniteljevih del je obsežna. V njej je sto štirideset gledaliških kostumov, več kot dvajset oblačil za proslave, prireditve in televizijske oddaje, sedem za slovenske filme. Čeprav je ustvarjanje usmerjeno predvsem v gledališko, operno in filmsko kostumografijo ter masko, se posveča tudi oblikovanju oblek objektov, oblačil in dodatkov, kot so pokrivala in torbice.
Alan Hranitelj (1968, Zagreb) je v gledališče vstopil kot masker pri predstavi Krst pod Triglavom (1986) v režiji Dragana Živadinova in Gledališča Sester Scipion Nasice ter od takrat sodeloval z vsaj tridesetimi slovenskimi gledališkimi režiserji (Vito Taufer, Eduard Miler, Matjaž Pograjc, Mateja Koležnik, Matjaž Berger, Boris Kobal, Boris Cavazza, Branko Đurić, Janez Pipan idr.) in koreografi (Tanja Zgonc, Matjaž Farič, Sanja Neškovič Peršin, Goran Bogdanovski idr.) v gledaliških, plesnih in opernih predstavah, ki so bile domala na vseh osrednjih slovenskih odrih v institucionalni in t. i. neinstitucionalni produkciji. K njim je treba dodati vsaj še filme Usodni telefon (Damjan Kozole), Temni angeli usode (Sašo Podgoršek), Poker (Vinci Vogue Anžlovar) ter Kajmak in marmelada (Branko Đurić) in njegovo unikatno, prepoznavno, značilno kostumografiranje šestih podelitev nagrade viktor. Za delo je prejel številna priznanja, kakor so nagrade zlata paličica na festivalih otroških gledaliških predstav, nagrade za kostumografije v celovečernih filmih, Sterijine nagrade v Novem Sadu idr., predstavil se je na tridesetih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji (v Moderni galeriji leta 1991, galeriji Equrna leta 1993 in Mestni galeriji leta 1995) ter v tujini (Španiji, Nemčiji, Italiji, Avstriji, na Danskem itd.).
Hraniteljev stil je močno prepoznaven: je baročno razkošen in ekscentrično poseben, izdatno dekoriran in eksotično koloriran, preplet različnih stilov in mnoštva drobnih detajlov, kot bi bili rezultat potovanja skozi čas v preteklost, iz katere je vzeto samo tisto, kar je najboljšega, najbolj zanimivega in najbolj posebnega, ter z izborom najboljših materialov delano za izbranega naročnika aristokratskega okusa. Obleke se pri Hranitelju osamosvojijo v samostojne objekte in jih lahko gledamo kot skulpture (najbolj nenavadna med njimi je bila recimo obleka avto, razstavljena v Moderni galeriji leta 1991). Hranitelj pravi, da ima vsako blago svojo melodijo, da svila nežno šelesti, najglasnejši med materiali pa je taft. Takšno občutenje materiala je doživljal z lastnimi prsti, ko je svoje obleke umetnine, z vsemi najmanjšimi podrobnostmi, ki so jih krasile, šival sam, z lastnimi rokami, teden za tednom, nekatere med njimi tudi dva meseca.
Razstavo oblek objektov, ki bo odprta do 10. septembra od srede do nedelje, bo pospremil katalog na predvidoma 400 straneh s spremnim besedilom Jureta Mikuža Oblačilo kot umetnina in obsežno dokumentacijo kostumografije Alana Hranitelja od leta 1986 do leta 2006.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela.
