Tiskane izdaje
Umetniški direktor in režiser Thomas Leroy (Vincent Cassel) išče primerno mlado balerino, ki bi združila krhkost in nedolžnost belega laboda ter čustveno agresivnejšo plat črnega. Ko v Nini Sayers (Natalie Portman) najde na videz popolno »belo« inkarnacijo, vendar iz nje nikakor ne iztisne čustvenega presežka mračnejše inačice, proti njej zakriči, »naj že zaživi življenje«, nakar jo pošlje domov masturbirat. Kar res ni enako kot napotnica za specialistični pregled – morda »kreativna stimulacija«? –, toda režiser Aronofsky, znan po senzacionalističnih prijemih, skoraj ne pušča dvoma, da je Nina tako »zadržana« zaradi spolne abstinence (morda celo nedolžnosti), ki jo po vsej verjetnosti pomaga vzdrževati tudi pretirano pokroviteljska mati (primerno diabolična Barbara Hershey).
Aronofsky ne bi bil zvest samemu sebi, če bi ustvaril konvencionalno dramatizacijo zakulisja šovbiznisa; s Črnim labodom režiser potrjuje naše sume, da je bil Rokoborec, s katerim je leta 2008 zmagal v Benetkah, v realističnem dispozitivu prej izjema oziroma »napaka« v opusu kot racionalna slogovna izbira ter da oba zadnja filma - vsem stilističnim in estetskim nasprotjem navkljub - vendarle združujeta pomembne lastnosti, predvsem prikaz samodestruktivnosti zabavljača oziroma interpreta (balerine in rokoborca), obsedenost s telesom ter popolno in fatalno predanost poklicu. Za ceno življenja ali smrti.
Nine v obupanih poskusih preobrazbe v prepričljivega črnega laboda, ki se ji vseskozi izmika, ne ogroža le neposredna tekmica, njena hinavsko prijazna igralska namestnica Lily (Mila Kunis), temveč tudi vse bolj razcepljena osebnost, klasični motiv doppelgängerja, ki ji napada tako telo kot razum. Aronofsky ni brez šlifa, premore celo mala, duhovita posvetila nemškemu ekspresionizmu (stanovanje njene matere je polepljeno z ekspresionističnimi risbami), v času katerega je motiv doppelgängerja najbolj cvetel, toda še večkrat deluje pretenciozno. Ta tendenca resda ni tako očitno prisotna kot v Vodnjaku (2006), s katerim nam je hotel razložiti smisel življenja in vesolja, a brez nje Aronofsky, kot kaže, ne more. Nihče drug nam ne bi tako vztrajno in tako grafično v glavo vbijal na primer vseh razpoložljivih metafor, ki ilustrirajo razcepljeno osebnost. Saj razumemo; povrh vsega je lepota v preprostih stvareh, denimo, v generičnem zapletu, konfliktu med dobrim in zlim, Nininem trojnem razmerju z mamo (represija), režiserjem (strast) in rivalko (maščevanje), ki Črnega laboda vsej teatraličnosti navkljub ohranjajo spodobno gledljivega.
Črni labod
