Ocena filma Eme Kugler Za konec časa

Četrti celovečerni film Eme Kugler Za konec časa potrjuje, da je ta vsestranska umetnica verjetno najbolj izrazita predstavnica avtorskega filma pri nas.

Objavljeno
11. februar 2009 19.32
Prizor iz filma Eme Kugler Za konec časa
Jela Krečič
Jela Krečič
Za konec časa

režija Ema Kugler

Kinoteka, 9. 2. 2008

Četrti celovečerni film Eme Kugler Za konec časa potrjuje, da je ta vsestranska umetnica verjetno najbolj izrazita predstavnica avtorskega filma pri nas. Ne zgolj zato, ker je k filmu prispevala kot režiserka, scenaristka, kostumografka, glasbena montažerka in še kaj, pač pa predvsem zato, ker je vizualna podoba njenega filma tako unikatna, svojska, izčiščena, izpiljena, da ji težko najdemo primerjavo. Film, denimo, prinaša puste pokrajine, ki jih kamera zajema počasi, potrpežljivo in obenem poudarja masivno fizično prezenco organske in anorganske materije. Podobno je z interierji, ki prav tako delujejo izčiščeno, aseptično, težko, kar še poudarja scenografija, v kateri prevladuje kamen kot osnovni gradnik tako objektov kot notranje opreme.

Ta vizualna podoba filma deluje, kot bi prihajala iz časa in prostora po koncu časa. A če scenografija, fotografija, gibanje kamere izpričujejo neko zakoreninjenost v hladni, težki, nesmrtni materiji, temu svetu avtorica v filmu zoperstavi svet nadčutnega. Iz zgodbe, ki jo pripoveduje ženski off glas (Romana Šalehar), lahko izluščimo vsaj dve metafizični vprašanji, ki ju film načenja: vprašanje časa (konca, večnosti, minevanja, večnega ponavljanja) in subjekta, soočenega s tem časom, minevanjem, ponavljanjem, večnostjo, usodo itd.

Film sestavljajo štiri pripovedne linije, ki se med seboj prepletajo in tvorijo (časovni) krogotok. Prva linija zgodbe zadeva vprašanje duše (igra jo Maja Delak) in njenega razmerja do mrtvega telesa (Igor Samobor). Gre torej za dihotomijo duša - telo, pri čemer je iz pripovedovanja razvidno, da je tako v času življenja mrtveca kot v času njegove smrti to razmerje spodletelo: duša in telo nista nikoli skladna. V nadaljevanju se srečamo z vesoljsko akropolo, znotraj katere nihalo v enakomernem ritmu (že celo večnost?) meri čas, a to merjenje se dogaja na račun vklenjenega človeka, ki ga nihalo v svojem nihanju ureže, če človek ne diha pravilno. V tretji liniji sta - precej nenavadno - soočena Poncij Pilat (Igor Samobor) in Jezus Kristus (Marko Mandič). Oba sta prikazana kot izvrševalca svoje usode, prvi je žrtev oblasti in terorja množice, ki ne more sprejeti nič izjemnega, nič, kar sega onkraj povprečja, drugi je žrtev precej krutega Boga, ki terja trpljenje in smrt. Za tem sledimo življenju Nema (Igor Samobor), odtujenega birokrata, ki v strogo hierarhizirani organizaciji zaseda visok nadzorniški položaj. Njegovo življenje poteka rutinsko, podvrženo je nenehnemu ponavljanju istega. V tej sivini ponavljanja izstopa ženska, ki jo Nemi gleda skozi okno svoje pisarne in občuduje. A človekove praznine ne moreta zapolniti ne ljubezen ne slutnja telesnosti. Svojevrsten pobeg iz tega močvirja vsakdana predstavlja junakovo plezanje po pečinah. Ko ga v nekem trenutku pri tem oplazi vran, omahne v brezno in umre. Tako se vrnemo na začetek: k mrtvecu, poleg katerega sedi njegova duša. S tem se skleneta dve pripovedni liniji filma.

Drugi dve liniji se povežeta, ko duša zapusti strohnjenega mrtveca in se odpravi na pot, da bi našla ljudi. Na poti, ki traja večno, sreča Kristusa. Skupaj hodita, hodita v neskončno, dokler ne prispeta do velikega nihala, kjer se morata odločiti, ali je človek, ki ga reže nihalo, prvi ali poslednji. Odločita, da gre za prvega človeka, kar povzroči, da se nihalo razleti. Gre za nekakšno prekinitev večnega ponavljanja, vstop v »realni« čas, s čimer film na koncu prispe na začetek časa. Ta vstop v čas pa se spet ne zgodi brez izgube; na človeku pusti zarezo.

Film, ki je preprežen z močno simboliko, tako na besedni kot vizualni ravni, vprašanja časa, večnosti, minevanja, ponavljanja, usode pravzaprav pušča nerazrešena, na abstraktni ravni. Največjo moč in interpelacijo Za konec časa doseže prav s svojo izklesano, izčiščeno vizualno podobo odtujenih, izpraznjenih svetov, inertne teže anorganske in organske materialnosti. Prav na ravni teh izjemnih prizorov, ki jih pogosto naglasi še izbrana glasba, film predstavlja izziv času, v katerem se nahaja, in gledalca sooči s tistim, kar bi lahko bilo na koncu časa.