Tiskane izdaje
Sto žebljev (Centochiodi)
režija Ermanno Olmi
Italija, 2007
Ermanno Olmi, 78-letni italijanski režiser, ki je za film Drevo za cokle leta 1982 prejel zlato palmo, za Legendo o svetem pivcu pa leta 1988 še zlatega leva, je Sto žebljev, prvič prikazanih na predlanskem Cannesu, pospremil z napovedjo, da gre za njegov nepreklicno poslednji igrani film. Avtor več kot tridesetih dokumentarcev in čez deset igranih filmov - večina črpa iz bibličnih zgodb - se je namreč odločil, da bo od zdaj naprej snemal »le še« dokumentarne filme. Ta izjava je morda le provokacija; konec koncev so dokumentarci več kot pomemben del Olmijevega opusa - po drugi svetovni vojni se je namreč zaposlil pri energetskem podjetju Edison Volta in za njihov filmski oddelek posnel številne t. i. industrijske dokumentarce (tak je bil že njegov kratki dokumentarni prvenec La diga del ghiacciaio/Ledeniški jez, 1953), ki še danes veljajo za precej redek žanr. A ko o »poslednosti« svojih filmov govorijo takšni veterani, ko je Olmi, in še posebej, če se pri tem sklicujejo na »dragoceno obdobje življenja, imenovano 'zrela' leta, ki vodi k drugim ciljem«, jih je treba pač jemati resno.
To deklarativno izjavo po svoje napovedujejo že žeblji iz naslova filma: z njimi namreč mlad in obetajoč profesor eksistencialne filozofije bolonjske univerze (Raz Degan) v uvodni sekvenci v knjižnici uprizori pravo apokaliptično instalacijo - na tla, mize in stole z ogromnimi »križarskimi« žeblji pribije številne dragocene in starodavne knjige. Prizor je resnično boschevsko impresiven: knjižnica z nešteto pribitimi knjigami je kot krvaveče Kristusovo telo. Profesor hitro postane osumljenec tega kričavega in jasno povednega opustošenja, a zdi se, da je bil to tudi njegov namen, saj za seboj podre vse mostove, se znebi z dokumenti dokazljive identitete, inscenira svoje »izginotje« in se naseli v skromno in idilično podeželsko okolje, za katerega se izkaže, da ima prav tako precej negotovo prihodnost. Nič čudnega, da ga sprejmejo kot odrešenika.
Tam »seveda« spozna ljubezen, ki je močnejša od vsake napisane, še tako učene besede, dragocenejša od še tako dragocene knjige. Ta očitna zareza med svetom univerzitetne učenosti in svetom modrosti vsakdanjega, preprostega življenja - oziroma, bolje, refleksija te zareze - je seveda precej naivna. Celo neposredno moralična. Še več, na to zarezo Olmi projicira tudi razmerje med osebno svobodo kot najvišjim postulatom človekovega življenja in družbenimi dogmami, ki to svobodo vedno znova omejujejo. Pa vendar tej edukativni eksistencialni moralki, ki se, pač po olmijevsko, ves čas naslanja in polemizira z religijo, težko kaj usodnega očitamo. Olmi namreč ustvari vizualno meditativno impresijo, podloženo z eksistencialno dramo, pa tudi filozofski esej, napisan za zelo raznovrstno filmsko publiko.
