Ocena filma Še eno leto

Še eno leto (Another Year)
Velika Britanija, 2010, 129 min.
režija Mike Leigh

Za Mika Leigha smo že večkrat zapisali, da je dosegel »zrelostno stopnjo«; njegov opus je obsežen in raznolik, zmagoval je na številnih festivalih, toda s filmom Še eno leto je dosegel novo stopnjo izraznosti, ko opazovanje postane razodetje, razodetje pa vse skupaj preoblikuje v naracijo.
Običajno hvalimo njegove igralce – to je že aksiom – in tokrat so vsi še posebej izredni. Redko namreč nastanejo filmi, v katerih je tišina tako zgovorna, ko neizgovorjeno deluje tako elokventno. V tem je eden presežkov zadnjega filma Mika Leigha; režiser, čigar mojstrstvo temelji (tudi) na gostobesednih vragolijah o staranju, prijateljstvu, osamljenosti, frustriranosti, obupu, pa tudi alkoholizmu, največ pove tako, da pokaže – kako se junaki obnašajo, pijejo, jedo, kadijo in se odzivajo na obnašanje sogovornikov. Ste opazili, kako Leigh s kadriranjem poudarja predvsem reakcije »poslušalca«, ne ekspresivnosti »govorca«? Nekdo je lepo rekel, da se Leigh »osredotoči na človeški obraz, območje, kjer poteka spektakel duše«.
In ta spektakel praviloma pripada »poslušalcu« in ne kakšni verbalni brzostrelki, kakršna je bila v režiserjevem prejšnjem filmu Happy-Go-Lucky (2008) Sally Hawkins, resda simpatično, tudi duhovito, a docela sfabricirano in na neki način iritantno poosebljenje dobrohotnosti, lik brez moralne refleksije, ki jo brez dvoma premoreta osrednja protagonista pričujočega filma, zakonca Tom in Gerry, osišče sreče, zadovoljstva in trezne presoje, okrog katerih kot sateliti krožijo njuni tako ali drugače »falirani« prijatelji, znanci in družinski člani.

Forma Še enega leta je razmeroma konservativna; režiser je v preteklosti nemalokrat soočil srečne/trezne ter nesrečne/kaotične like, povrh vsega jih je tokrat zamejil v koledarski ciklus, rohmerjevsko logiko štirih letnih časov, in jih za razliko od vizualno »ploskega« Francoza estetsko primerno nadgradil, še posebej izrazito v zimskem segmentu, ki tako v podobah kot emotivnem smislu izraža obup in nesrečo. S ščepcem sklepnega optimizma. Vse skupaj morda res učinkuje konservativno, toda lastnost velikih avtorjev je njihova zmožnost preseganja teh večkrat kot ne postanih okvirov. Mike Leigh to počne naravno in nevsiljivo, kot so to z znamenito »nevidno režijo« počeli mojstri klasičnega Hollywooda.