Ocena gledališke predstave November

David Mamet: November
režiser Matjaž Zupančič
SNG Drama Ljubljana, Mala Drama
premiera 11. 2. 2011

»Zdaj vem, da v tej hiši živi odkrit duh,« zapiše švicarski pisatelj Max Frisch v svojem dnevniku iz let 1966–1971, v mislih pa ima Belo hišo iz časa Richarda Nixona, po kateri skupino evropskih pisateljev in založnikov vodi Henry Kissinger. No, izjava je seveda mišljena tudi (evropsko) skeptično in ironično, vse troje, presenetljivo prepoznanje »odkritosti« ter »duha« in kritična ironija pa se kot nalašč prilegajo temi Mametovega Novembra, kakor ga pod režijskim vodstvom Matjaža Zupančiča uprizarjajo v ljubljanski Mali Drami.

November je večplastno delo, na prvi pogled (politična) satira, ki pa ji avtor »uhaja« v širše polje komedije že z opisom oseb: Charles Smith in Archer Brown, po vsem sodeč predsednik ZDA in njegov svetovalec ali osebni tajnik, sta tudi samo »moška v obleki«, potemtakem značilna predstavnika (visoke) politike, domala (že po imenih) slehernika, na katera se lepi vse, kar je v politiki komedijsko uporabnega, pri čemer pa gredo posamezne izpeljave v eno smer do (melo)dramskega in v drugo do (absurdno)grotesknega roba. A morda so v igri bolj kakor robovi zanimivi prostori vmes, v katerih se z vso možno komično-satirično elokvenco razbohoti zlasti lik Charlesa Smitha, vladarja »svobodnega sveta«. Njegovo komedijsko življenje v (ovalni) pisarni se odvije kot dolg solilokvij o moči, v katerem ima priložnost izkazati se kot popoln (človeški) imbecil oziroma (politični) genij, z vsemi možnimi variacijami in kombinaciji obeh skrajnosti.

Kombinacij skrajnosti je v drami še nekaj, posrečen je Mametov premik pozornosti od sicer najboljšega možnega zgleda ironizacije, zadnjega ameriškega predsednika Busha, na funkcijo predsednika kot tako, od najnižjih možnih »predsednikov« naprej, hkrati pa je predsednik z zares frapantno zbirko stereotipov in predsodkov, a tudi dobrih refleksov in značilne (ameriške) prilagodljivosti in iznajdljivosti, tudi reprezentant tipičnega (ameriškega) volilca.

Kljub asociativni širini in nedvomni kritični ironiji pa Mamet v Smithovem liku in njegovih obupno-zmagovitih dejanjih tisti elementarni, prvotni (ameriški) »odkriti duh«, o katerem z upravičeno (evropsko) skepso pripoveduje Frisch, v resnici slavi. Še najbolj to pride do izraza v spravljivem (in anekdotičnem) zaključku igre, ki vsem »šokantnim« razkritjem do absurdnih nižin razgaljenega sveta ter njegovih metod navkljub omogoča njegovo nemoteno nadaljevanje, pozitivno prolongacijo. Kot že rečeno: Mamet namesto na (komičnem) »robu« obstane v (ideološkem) »vmes«, tudi črna komedija se navsezadnje izkaže kot »zgolj« komedija ...

Uprizoritev se tako v dramaturškem (dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš) kot režijskem smislu zaveda vseh zgoraj nakazanih iztočnic, ki pa jih izvedbeno razreši zdaj bolj, zdaj manj učinkovito. Tako se razpetost med sleherniško abstrakcijo in satirično konkretizacijo ne sestavi vedno v koherentno celoto. Brez prave idejne poante je prostor dogajanja (scenografinja je bila Sanja Jurca Avci), režijske intervencije z zna(čil)nimi dokumentarnimi posnetki izjav različnih ameriških politikov oz. predsednikov, ki skušajo poudariti »realno« uprizoritve, so redundantne, saj večinoma že samo besedilo vzbuja dovolj prepoznavne asociacije, hkrati pa po nepotrebnem ustavljajo tok dogajanja in puščajo igralce mučno »viseti«; uprizoritev pa je – nekaj očitno zaradi premierske treme – zlasti v dialoškem delu na trenutke tudi premalo tekoča, mametovsko »lahkotna«. Kljub temu November v Mali Drami izzveni kot premišljena in inteligentna demistifikacija tako zgolj »neke« kot natančno »tiste« vrhovne oblasti, k čemur pripomorejo tudi igralci: najprej Jurij Zrnec z natančnim, čeprav slogovno najbolj tipiziranim likom rejca puranov, nato Matjaž Tribušon kot »predsednik«, z na trenutke preveč opaznim naporom, sicer pa z doziranimi komičnimi reakcijami in ritmično usklajeno razpetostjo med javnostjo in intimnostjo svoje funkcije, pa Andrej Nahtigal kot neuničljivi ameriški Indijanec, Alida Bevk kot piska predsednikovih govorov in lezbijka, sicer v prvem delu s preveč naprezanja, v drugem delu pa s pravim razmerjem med karikaturo in karakterizacijo, in Uroš Fürst z morda preležerno prisotnostjo, a kljub temu logično posegajoč v predsednikovo bizarno igro na pravih mestih.