Ocena opere Viktorja Parme Zlatorog

Viktor Parma: Zlatorog

režiser Vito Taufer

dirigent Simon Robinson

Opera in balet SNG Maribor

premiera 6. 2. 2009

Zlatorog v svoji neskladnosti med »visoko zastavljeno idejo in popreproščeno realizacijo«, kakor se v gledališkem listu izrazi Gregor Pompe, pravzaprav izdaja suhljatost (starejšega dela) domačega opernega korpusa. Nova uprizoritev je na srečo pospremljena z muzikološkim premislekom o zagatah (a tudi odlikah) Parmove opere - avtor članka Pompe, ki se sicer posebej posveti analizi Zlatorogove pomenske motivike oz. Parmove leitmotivične tehnike, vidi opero umeščeno v »izpraznjen slovenski prostor in precej razpršen evropski operni kontekst«.

Slovensko muzikologijo pa še zmeraj čakata kritičen pregled in ovrednotenje naše celotne operne zakladnice, tj. vzpostavitev kanona. Treba si bo priznati, da se Vprašanje glasi, kaj (evropsko primerljivega) sploh imamo. Tujcu, ki bi nas danes vprašal, katera je naša največja opera, bi kdo utegnil odgovoriti, da je to Gorenjski slavček, drugi bi rekel Ekvinokcij, tretji Črne maske, četrti nemara Zlatorog (ali Ksenija), peti bi vse to preskočil in izbral kak Šivičev naslov itn. Vendar vse, preprosto zapisano, ni enako dobro. Kakorkoli že - v zakladnici imamo očitno tudi fantoma. Opera, ki jo zadnja leta izdeluje Mihelčič, je nekaj edinstvenega kot projekt, ki hkrati je (v dogovorih z gledališkimi vodji, v sezonskih načrtih), a ga tudi ni, saj ga nikoli ne vidiš in ne slišiš. Ker je Kasandra spuhtela, smo se spomnili na Parmo; Zlatorog je bil torej izbran kot repertoarni nadomestek. Poklon sicer že lanskemu jubilantu, skladatelju s Puccinijevima letnicama rojstva in smrti, je naključje.

Parma hoče v Zlatorogu opraviti vse, česar slovenska opera do tedaj še ni opravila. Speljuje bajeslovni program, v isti sapi pa bi rad zadostil melodramskim konvencijam; mitološko-nacionalistični impulz ga žene v smer novoromantičnega, simfoniziranega koncepta stavka, hkrati hoče delovati veristično modno, a tudi servirati velikooperne kose (središčni ansambelski finale, balet, v novi uprizoritvi smiselno izpuščen). Ob vsem tem pa ima razmeroma naiven libreto, predvsem pa premalo skladateljske doslednosti in znanja, saj se zmeraj znova zadovolji z operetno lahko, narezano, banalno periodizirano melodiko, okornimi harmonskimi zvezami in čitalniško orkestracijo. Niti skladateljev trud z motivičnim mreženjem ne da posebnega, »praktično« sugestivnega iztržka, po mojem že zato ne, ker so motivi pač substančno šibki.

Zlatorogu je torej izrecno treba priskočiti na pomoč, po možnosti s kancem uprizoritvene ingenioznosti ali presežnega erosa. Ne zaupaš ga dirigentu s hišnega stranskega tira, ne prepustiš ga Simonu Robinsnu, pod katerim še Carmen (slišana na Festivalu Ljubljana) zveni tako, da bi ji človek privoščil kak litrček redbulla. Parmov stavek je vendar treba ravno reševati z vitalističnim, iskrečim se zamahom, ki verjame v njegovo prekomponirano kontinuiteto - najsi bo kakršnakoli že - kot v glasbenodramski medij. Robinson pa ga je še redčil; glasbeni potek večinoma ni vseboval napredujočega naboja in povedne orkestrske, deloma (v prvem dejanju) tudi ne zborovske kompaktnosti. Labilna pihala in trobila so bila le najočitnejše znamenje brezvoljnosti, ki se je proti koncu vendarle zmanjšala (ansambelski zaključek 2. dejanja, kratko dramatično 3. dejanje).

Režija Vita Tauferja žal ne reši bistvene naloge - kaj v postmodernem simbolnem prostoru nacije (lahko sploh še) pomeni Zlatorogova mitska vsebnost. Domačijsko, v resnici tudi po Čarostrelcu povzeto barvo opere prevede v turbofolklorno scenerijo, torej v simptomno novodobno oznako, ki pa v predstavi proizvede premalo in skoraj ostaja zgolj tauferjevski štos. Če Taufer zanika oz. ukinja pohlep kaznujočo bajeslovno instanco (zdi se, da jo), tega niti dosledno premišljeno ne utemelji niti jasno ne spelje, saj pušča v dramaturško disfunkcionalni odrski ohlapnosti že ekspozicijo (Jakov monolog), pa tudi epilog, ki se pravzaprav razbere kot junakov pavšalen alpinistični padec. Še to: vpeljava dvojezičnosti z Marcovo nemščino, tj. besedilom iz nemškega izvirnika libreta, je v opernem organizmu nesmiseln postopek, zgolj nasilen zunanji učinek.

Nisem prepričan, da si ravno vsi želimo videti Sabino Cvilak v kratkokrili muzikantskoskedenjski opravi. A videli smo jo - in slišali Jerico toplih lokov. Matjaž Stopinšek je kljub poroznosti tenorskega telesa našel svoj pristni trenutek, reaktivno vživet v Janezovo ljubezensko ranjenost. Irena Petkova (Špela) z odrsko gnanostjo presega nelepo spremenljivost glasu. Katra je bila Mirjam Kalin: vloga se ji umešča na prsno prelomnico, igra jo sočno, poje grobo. Janko Volčanšek je deloval papirnato, ambitus Jakove vloge je zanj problematičen (zadrgnjenost na obeh robovih). Jaki Jurgec je dal epizodi jezljivega Tonda agresivne poudarke. Izvedba Marca (Sebastijan Čelofiga) je hkrati solidna in bleda.