Ocena plesne predstave Pustite otroke k meni

Spustite otroke k meni
koreografija in režija Matjaž Farič
produkcija zavod Flota
Linhartova dvorana CD, ponovitev 29. 1. 2011

V predstavi Spustite otroke k meni se koreograf in režiser Matjaž Farič loteva nasilja in njegovih učinkov, ki ga je subjekt deležen z »vstopom« v družbeno simbolno – predstavo uvede kratek videofilm (avtorja Matjaž Farič in Patricia Ando Cvetković), v katerem mlad moški oponaša otrokovo vedenje –, pozneje pa ga z vzgojo in izobraževanjem kot drevo »obrezujejo« različne družbene institucije: poleg družine še religija in ekonomsko-politični sistem.

Med plesnimi deli, tematsko razdeljenimi na omenjene tri institucije, performerka Nada Vodušek interpretira besedilo, ki ga je oblikovala dramaturginja predstave Andreja Kopač – kolaž med drugim vsebuje odlomek (sicer zgolj na temo materinstva poenostavljeno zvedeni starozavezni motiv) o mučeniški smrti sedmih makabejskih bratov in njihove matere in vzgojne tekste iz sredine 20. stoletja, gorniška pravila o hoji po markiranih poteh, kar je seveda mogoče brati metaforično, ter opis ameriškega televizijskega šova, v katerem sta si verna in ateistična družina za teden dni »zamenjali« materi.

V osrednjem delu se Farič, ki je v enem od intervjujev pojasnil, da je za naslov predstave vzel napis nad vrati murskosoboške cerkve, lotil religije in Gregorja Luštka postavil v pozo negibnega Jezusa, plesalke – Rosano Hribar, Kajo Janjić, Jano Menger in Magdaleno Reiter – pa umestil v repetativno koreografijo. Kljub dejstvu, da je repetativnost praksa rituala, je ta najdaljši del v primerjavi z drugima dvema dramaturško odločno predolg. Koreografija je v celoti, zlasti kar zadeva skupinske sekvence, minimalistična in dobro strukturirana, med plesalkami pa izvedbeno izstopata fluidno energetska Rosana Hribar in Kaja Janjić; slednja tudi v duhovitem prizoru »družbenopolitičnega« tretjega dela, v katerem Luštek zasede vlogo jugoslovanskega oficirja, plesalke vlogo zagnanih pionirk, medtem pa obilna, toda obenem plesno izvrstna Kaja Janjić z gibi in obrazno mimiko interpretira odlomek Kim Il Sungove knjige o korejski ženski.

S predstavo se Farič, kot lahko preberemo v spremni zloženki, idejno in tematsko navezuje na svoje zgodnje predstave, v katerih je tematiziral idejo revolucije, ki žre svoje lastne otroke. Vse to drži, vendar je v primerjavi z dinamičnim in ostrim projektom Šesti april, s katerim je leta 1988 skozi velika vrata vstopil v slovenski plesni prostor, tokratna predstava bolj topa, saj se režiser in koreograf kljub zapisani kritiki liberalnega kapitalizma, ki v obliki konzumnih užitkov podeljuje odpustke v katedrali kapitala, bolj kot ne giblje na površini.

Glede na navezavo na Faričeve projekte izpred dvajsetih let kot tudi na komentar, da se zadnji prizor v slabo uro trajajoči predstavi vsebinsko nanaša na predstavo Baletni observatorij Zenit (1988) skupine Rdeči pilot, zaradi česar ga posveča umetniku Draganu Živadinovu, Matjaž Farič morda nenamerno vsebinsko odpre tudi lastno, notranjo razliko med začetniško in zrelo ustvarjalnostjo, med energetsko nabito ostrino osemdesetih let 20. stoletja in sodobnostjo, ki jo umetnost mnogo težje kritično zgrabi, kot je bilo to mogoče v nekih drugih časih pred tremi desetletji.