Ocena: Srbski film

Srbski film
Srbija, 2010, 104 min. 

Režija Srdjan Spasojević

Srbski Srbski film se vrti v Ljubljani že dober teden, in to v velikem kinematografu. Glede na glas o njegovi šokantnosti, odvratnosti, celo ostudnosti, vsekakor hudi vizualni in psihični preizkušnji, ki čaka gledalce, je to zagotovo zanimivo dejstvo. Nekatere tuje distribucije se ga izogibajo kot križ hudiča, druge ga cenzurirajo, tretje, kot slovenska, ga očitno tolerirajo. Tu sta, kot pri horor žanrih pogosto, na delu dve nasprotni emociji in obe vlečeta v kino: prva je intriganten strah pred grozo in druga užitek v premagovanju tega strahu.

Film je – tako kot vsi psihoanalitiični mehanizmi, ki producirajo nelagodje in morda katarzo – torej dovolj velik recepcijski zalogaj sam po sebi, hkrati pa je več kot jasno, da je v tem primeru koncept maligne grozljivosti podrejen višjemu smotru. Če tega ne bi bilo, se s Srbskim filmom seveda ne bi bilo treba refleksivno soočati. Ta smoter je prikaz določene civilizacijske temè, ki je v tem primeru sicer locirana v Srbijo in na Balkan, a z dovolj ohlapno radiacijo, zaradi katere Srbskega filma ni treba gledati samo kot srbsko stvar. Pravzaprav ga lahko v tej zoženi opciji vidi samo pogled, ki hoče videti premalo. Srbski film je nastal iz enako prizadete zgroženosti, kakor je bila na primer tista, ki je dvignila na površje Viscontijev Somrak bogov: posledica apokaliptične panike pred civilizacijskim somrakom. Seveda so v filmu Srbija, Beograd, balkanosi z mešanico primitivizma in lucidne inteligence – toda ideja, ki filmu dirigira, ima pred sabo svet kot celoto; zlasti pa svet, ki miži pred slepo slo svojih lokalnih atrijev.

Ne glede na ves ta kontekst je pogum, ki ga je pokazal avtor Srdjan Spasojević, vreden spoštovanja; njegov Srbski film namreč v nobenem primeru ne more računati na ovacije, ne umetniške in ne politične; zlasti ne doma (kjer najprej sploh ni dobil dovoljenja za distribucijo). Filmov, ki skušajo lansirati neko sporočilo s pomočjo ene same kompaktne metafore, v svetu art filma seveda me manjka, prav tako ne filmov, v katerih se snema film, toda če je metafora za družbeno zlo (utelešeno v velikem režiserju, ki ga igra Sergej Trifunović) produkcija tako imenovanih snuff filmov (v katerih odhajajo v mesoreznico resnična življenja), je status metafore hitro na preizkušnji elementarne sprejemljivosti. Spasojeviću je njen večpomenski status uspelo zadržati – tako, kot je igralcu Srdjanu Todoroviću s svojo distancirano vlogo pornozvezdnika uspelo 'razturati' balkanski mačizem. In navsezadnje nam pripoveduje ta odlično strukturiran martirij, nič ne more biti tako obsceno, kot so obscene deviacije, ki izvirajo iz ideologije in politike.