26. Liffe: Ocenjujemo Pionirje heroje

Tekmovalni program: Sanje in resničnost zadnje generacije pionirjev.

Objavljeno
12. november 2015 17.29
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura
Pionirji heroji je film o izgubljeni generaciji. Je leto 1987, tik preden je perestrojka spremenila Sovjetsko zvezo. Filmski pionirji Olga, Katja in Andrej iz notranjosti Sovjetske zveze so člani pionirske organizacije Vladimir Ilič Lenin in polni rožnatih vizij prihodnosti.

Četrt stoletja pozneje vsi živijo in delajo v Moskvi, a se v Rusiji počutijo nelagodno. Režiserka, scenaristka in igralka Natalija Kudrjašova prikazuje prepad med nostalgičnimi vizijami in sedanjostjo, ki ga je razpad Sovjetske zveze zapustil v dediščino zadnji generaciji pionirjev.

Atmosferske podobe slikajo njihova življenjska stališča. Opuščene betonske zgradbe dajejo obrise surovim sencam njihovih otroških sanj, ki zdaj grozijo, da jih bodo požrle. Medtem ko so retro deli zgodbe, ki spremljajo zadnjo generacijo sovjetskih pionirjev, prepleteni s fino satiro in nevsiljivo nostalgijo, so deli, ki se dogajajo danes, nekoliko slabši.

Prihodnost, o kateri sanjajo filmski pionirji heroji, danes ni več tako sijajna, temveč je obarvana tudi s kafkovskimi toni, in vidimo jih, čeprav poklicno uspešne, kot izgubljence, ki se poskušajo najti v Moskvi. Olge, ki igra v slabih televizijskih serijah, se polotevajo napadi panike, politični analitik Andrej poskuša zapolniti notranjo praznino z videoigrami, Katja dela v veliki PR agenciji in je zaljubljena v poročenega moškega.

Kot pionirji so sanjali, da bodo postali heroji, danes pa je njihovo življenje polno kompromisov, v njem ni veliko prostora za ideje, čustva in ambicije Sanje o herojskih dejanjih so zamenjale sanje o stabilnosti. Trudijo se živeti kakor »vsi drugi«, vendar jim to ne prinaša ne sreče ne zadovoljstva. Bili so zadnja generacija, ki je rasla s komunistično ideologijo o herojstvu. Danes ni več herojev, sovjetski ideali so za vedno izginili, zamenjala jih je ideja o akumulaciji kapitala. Še vedno pa tli želja po nečem večjem.

Nekdanja komunistična tortura, zatem razpad države, kraja državnega premoženja, sprememba političnega in vrednostnega sistema jih razjedajo od znotraj. Kljub poslovnim uspehom je vse tako brez smisla in brezupno. Film so letos prikazali na Berlinalu, v Rusiji je prejel več nagrad.