Enovito dvoravninski miselni tok

Že leta nimam televizije, priznava pesniška »govorka« Maje Vidmar. In v naslednji sapi pojasnjuje: »Nočem / je gledati, da me ne poškoduje.«Zdi se, da v najnovejši poeziji Maje Vidmar, natisnjeni pod preprostim naslovom Pojavi, spremljamo poseben, neogibno sugestiven dialog, ali bolje povedano: enovito dvoravninski miselni tok. Gre za vzvalovljeno, izrekanjsko razgibano pesniško optiko, ki po eni strani razkriva ali razkazuje (ne)naključno, »granulatno« zunanjo pojavnost, po drugi pa prizadevno prehaja pod njeno površino in naprej v ozračje samega (poprej popisanega) pojava. Ta »nujna meja« med obema stranema (nezamenljive) ...