Ljudožerci

Če dela nekaterih slovenskih ­dramatikov stalno reciklirajo in jih imamo priložnost videti na odrih v nešteto variacijah, se zdi genij Gregorja Strniše skoraj spregledan. Res se uprizoritve njegovih dram statistično pojavljajo na repertoarju, vendar pravzaprav­ zgolj toliko, da ne utonejo v pozabo.

Da je bila v skoraj petih desetletjih od nastanka drama Ljudožerci uprizorjena le trikrat, in še to zgolj v režiji enega režiserja, se zdi zelo nenavadno oziroma že kar bizarno, saj je to vrhunsko besedilo, ki kar čaka na nove interpretacije.

Ivici Buljanu je uspela izjemna priredba. Odlikuje jo potencirana dinamika, pri čemer so posamezni­ prizori oziroma »točke« v filmskem slogu spretno montirani v celoto, ki je ne načne niti sicer nekoliko nepotreben odmor.

Takšna dinamika ter občasno slabo razumljivi monologi in replike sicer povzročijo nekaj škode, saj se izgubi del sijaja in čarobnosti Strniševih poetičnih bravur, vendar to nadomestijo vizualna dramaturgija, potencirana uporaba telesnega ter songi, ki so izvedeni s pravo mero perfekcije in improvizacije (glasba Mitja Vrhovnik Smrekar). Končna bilanca je svojevrsten groteskni misterij v kabaretni preobleki, ki mu uspeva zelo gladko ne samo prestopati mejo med tragičnim in komičnim, temveč to mejo pravzaprav zabriše.

Oziroma jo zabrišejo igralci. Ti na odru poustvarijo različne karakterje in razpoloženja, od gole brutalnosti, zarobljenega prostaštva in hladne brezbrižnosti do lascivnosti, perverzij, ekstatičnosti in naveličanosti, vse te karakteristike pa so uglašene na izrazito groteskno noto, vendar z določeno specifično distanco. Buljanu je uspelo kljub vsej intenzivnosti dogajanja ujeti tisto temeljno kvaliteto Strniševih tekstov, in to je nekakšna zboganost z usodo, pa naj je še tako kruta in brezobzirna ali celo monstruozna.

Narekujeta jo nedoumljiv ples Zemlje in planetov ter človeška narava, ujeta v animalične nagone in instinkte­ preživetja ter zaznamovana s sedmimi naglavnimi grehi in veliko manj s krepostmi, zlo pa se ne pojavlja toliko v absolutni totaliteti, temveč predvsem v tako rekoč vsakodnevni banalnosti, ki jo poznamo od Pizarra in Cortésa do Eichmanna in Pol Pota, vse tja do Idija Amina, čigar portret dominira na sceni.

Režiser je tudi domišljeno premostil dihotomijo med »realnim« in »virtualnim«, in sicer s preprostim receptom, da razlike med njima sploh ni. Fiktivni, fantazmagorični prizori se brez cezure prepletajo s hipernaturalističnimi, pravzaprav je edina realnost vzporedna realnost povsem sesutega in dezintegriranega sveta.

Obenem je vse res in vse navidezno, iz tega začaranega kroga pa nikakor ni mogoče izstopiti, tudi s samomorom ne, še zlasti, če je ta načrtovan na podlagi hipnih impulzov in tako izpade skoraj klovnovsko. Izpostaviti posameznega igralca ali igralko bi bilo neumestno, vsak od šestnajstih prispeva svoj delež k funkcioniranju celote, pa tudi sicer sta tako drama kot njena inscenacija zastavljena kolektivno in nehierarhično.

Ker drama Ljudožerci ni moraliteta, še manj komentar določenega dogodka ali obdobja (čeprav so nekateri liki seveda jasno definirani), je morda nekoliko zgrešen le osrednji, dominantni del scenografije, v obliki križa sestavljeni hladilniki, ki naj bi simbolizirali tako propad nekdaj cvetoče slovenske industrije kot današnjo osrednjo mantro, in to je potrošništvo.

Strniševo besedilo ne samo da ne prenese tovrstne »aktualizacije«, temveč je predvsem ne potrebuje, saj po nepotrebnem oži predstavni prostor in po sili vzpostavlja nekakšno teznost.

Ljudožerstvo, torej pohlep, požrešnost, laž, sprenevedanje, nepotrebna krutost, neredko pospremljena z mazohističnim užitkom, ter indiferenca do trpljenja so ne samo permanentno, temveč kar primarno stanje človeka, demoni so vedno pripravljeni, da se nas polastijo, saj izkoristijo vsako našo slabost. Vendar je to le minoren in skoraj nemoteč detajl, ki ga preglasijo drugi, zelo prepričljivi in sugestivni poudarki.