Tiskane izdaje
Saj bi šel petdeset, ko se mu za to ponudi priložnost, vendar so vsi leti že zasedeni, pa gre za šestdeset let v prihodnost; v Nemčijo pribeglemu pisatelju je pač vseeno in – kolikor razumemo – bi se potem iste stvari zgodile pač malo prej: nič manj kot padec izpopolnjenega komunizma, ki ne dovoljuje več lastnine, volitev, pluralizma in kar je še anahronih ostankov, ki morajo odgniti na poti k cilju.
Moskva leta 2042 ni prijeten kraj, razen seksualne svobode; povsod pozivi k oddaji primarne snovi, iz katere delajo sekundarno in je ta slednja kot da hrana, čeprav še vedno z vonjem po primarnem. Sekundarno in primarno sta se pomešala na vsakem koraku, nazadovanje je obče in se vozijo z oklepniki na parni pogon, ker so pokurili nafto, tajne službe so povsod, samo da je ruska scela prepredena s ciaši, kot so seveda tudi oni s kagebejevci.
Državo vodi Genialisim, najbolj enak med enakimi, ki ga iz varnostnih razlogov izstrelijo v orbito in je pisec vseh preostalih knjig, saj je v njih povzel vse in je tradicija postala nepotrebna; kot svoje s pridom uporablja citate Puškina in Jezusa. Tudi sicer se je partija popolnoma zlizala s cerkvijo, izkorišča njene propagandne potenciale in obredje, cerkev pa se je odrekla bogu in s tem pristopila odločilni korak.
Moskva je prepredena z gesli, šikanami, različnimi redi ljudi in demagogijo, kot v recimo ortostalinističnih časih, in zato Vojnovičevo pisanje pri popisu obredja in torture malo spominja na Solženicina; ta dolg potem poravna s centralno figuro opozicije – osmešenim monarhistom in pravoslavcem, novim diktatorjem, ki zamrznjen kot Kralj Matjaž čaka na trenutek, ko bo nastopil v slavi in zrušil komunizem. Ki ga rušijo pravzaprav vsi, saj so ga zato vzpostavili, da bi ga lahko. Še je teh paradoksov in aporij, ki delajo roman zabaven, če je že od sredine osemdesetih realnost prehitela fikcijo in poskrbela za zlom in razpad Sovjetske zveze mimo Vojnovičevih pričakovanj.
Vendar ta ne piše samo satire ali negativne utopije, Moskva 2042 je namreč tudi roman o interaktivnosti prihodnosti, ki je odvisna od naših pričakovanj. Celo od napisanega in izmišljenega, vse se realizira v enem od mogočih svetov. V konkretnem se vsi okoriščajo s podatki, ki jih bodo dobili iz prihodnosti, in pisateljev izlet je zato budno spremljan s strani zainteresiranih, ta trik je dolg in posledica naratologije in strategij v času nastanka. Zato hočejo, da bi koga izbrisal, posebej še, ker roman napiše po spominu, v prihodnosti mu ga namreč dajo v branje.
Bolj kot morebitna karikatura smeri razvoja, ki ga je padec imperija preživel, bolj kot satira na monarhiste in konvertite iz tajnih služb, bolj kot smešenje prehranjevalnih in oblačilnih trendov je Vojnovičevo pisanje morda pomembno kot prototip romana, ki ga poganja njegova lastna fiktivnost, ki v korenine vleče iz lastne krošnje. Pri tem duhovito predela rusko tradicijo in pretekle distopije in ustvarja zabavne aluzije na predhodnike.
