Tiskane izdaje
Da je tekst, ki ga igralci govorijo na odru, podpisan kot »zbrana dela kolektiva Ubu«, ne pomeni zgolj dejstva, da so igralci ustvarili svoje besedilo in situacije po motivih Kralja Ubuja Alfreda Jarryja, temveč predstavlja bistven mehanizem uprizoritve, kjer ni ključno, ali na oder postavlja lik Ata Ubuja in Mame Ubu, ampak da to, kar na odru uprizarja, uprizarja po ubujevsko.
Medtem ko je dolga ekspozicija uprizoritve, ki se naslanja na Jarryjev dramski uvodni uboj poljskega kralja in prevzem krone, še v duhu komičnega preseganja meje (meščanske) spodobnosti, je nadaljnje dogajanje do končnega poboja skoraj vseh vrtinec brezskrupuloznih prizorov iz življenja igralcev in aktualne družbene realnosti.
Gre za na videz ohlapno povezane variacije o temi ubujevstva, od »nedolžnih« želja po uspehu in nagradi, po biti prvi in najboljši ter fascinaciji nad temi »zmagovalci« in velikimi osebnostmi do čiste infantilnosti in banalnosti zla, pozicij moči in oblasti.
Pri tem je med igralsko oziroma celotno avtorsko ekipo in Ubujem postavljen enačaj, ne glede na specifično vlogo, ki jo zaseda posamezen igralec (in te vloge so razen treh osrednjih Jarryjevih likov zastavljene v svobodni interpretaciji aktualnega). Kolektiv Ubu pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija uprizori brezobzirno obešenjaško črnohumorno igro brez zadržkov, drži ogledalo svetu, pri čemer je enako neprizanesljiv tudi do sebe.
Notranji vzgibi, ki po družbenih pravilih veljajo za (vsaj) nečedne in jih zato raje zamolčimo, se nebrzdano družijo z obilico objestnih dejanj in sovražnega govora, s katerim se v takšni odkriti obliki soočimo le še za zasebnimi omizji ali pri anonimnih komentarjih na spletnih medijih, kjer pa je (najpogosteje) cenzuriran. Nož zarijejo tako v splošne človeške lastnosti kot tudi v povsem konkretne situacije in osebe.
Zaradi svoje direktnosti in eksplicitnosti nekateri prizori delujejo na prvo žogo, a takšni so namerno; ubujevci, osvobojeni notranjih spon konvencij sprejemljivega in olikanega, raztreščijo vse maske in ne privolijo v skrivanje, pretvarjanje ter olepševanje javne podobe. Z odra ne slišimo znamenite besede ždrek, a se njegova pomenska in zvočna slika vseskozi uprizarja; odrsko dogajanje je čisto utelešenje ubujevskega principa kompulzivnega žretja in sranja, nenasitnega goltanja in hlastanja ter obenem brezsramnega bruhanja še neprebavljene miselne materije.
Vse skupaj deluje kot neka kruta igra, v katero se kolektiv Ubu pogumno potopi, pri tem na trenutke delujejo kot naivno iskreni utopisti, drugič kot kolektiv osebnostno neuravnovešenih in socialno neprilagojenih posameznikov, ki se ne sramujejo svojega objestnega pohlepa, poveličevanja degradiranih vrednot in politično nekorektnih stališč, uživajo v merjenju ega in špricanju sperme na vse strani.
Vsega tega gledalec ne more sprejeti lahkotno in neproblematično, čeprav je ta popolna afirmacija ubujevske logike jasno sredstvo kritičnega stališča. A v spretno sestavljenih prizorih Lorenci premišljeno vodi gledalce skozi polemične odzive, se igra z njihovimi občutji, jih premetava med ekstremno odbojnostjo in naklonjenostjo, se norčuje iz njih (pa tudi iz sebe in celotnega sistema) ter jih vmes za hip pomiri.
V tem z njimi manipulira, a to svojo manipulacijo tudi jasno razkrije, po drugi strani pa jo – v duhu (našega) ubujevskega sveta – tudi relativizira. Običajna recepcija uprizoritve tu odpove in razkol znotraj gledalčevega dojemanja je popoln. Uprizoritev se ves čas sprehaja na tankem robu, s katerega očitno kaže sredinec celotni družbi skupaj s sistemom gledališča in njegovimi meščansko uglajenimi obiskovalci. Drugače povedano: kolektiv Ubu uprizori ultimativnega Ubuja.
