Ocenjujemo: Valentiniada

Karl Valentin, Žanina Mirčevska. Režija: Eduard Miler. SNG Drama Ljubljana.

Objavljeno
20. april 2016 15.56
Posodobljeno
21. april 2016 09.00
Nika Arhar
Nika Arhar

Že naslovna skovanka nakazuje, da gre za sestavljanko igranih miniatur, kratkih kabaretno-klovnovskih točk bavarskega komika. Njihova komičnost je v vseh segmentih uprizoritve previdno zadržana; neposredni in neprizadeti pogled tega žalostnega klovna/komedijanta, kot se kaže v Valentiniadi, le malokdaj vzbuja glasen smeh.

Prej gre za suho, redko docela sproščeno komičnost, ki izhaja iz preobrnjene in zaostrene perspektive na sicer udomačene situacije ter prepoznavanja skorajda banalno absurdne nezadostnosti našega pojmovnega in realnega sveta.

Posameznim prizorom ne moremo iskati skupne zgodbe, niti ni bistveno konkretno situacijsko izhodišče, odlikuje jih predvsem specifična občutljivost videnja, perspektiva pronicljivega in distanciranega poeta, ki grebe po črvinah in ukrivlja raznolike dogodke ali srečevanja do te mere, da jih pokaže kot izgubljene, stranske, obtičane ali nedokončane pojave, spodletele stike, nesrečna naključja, (ne)smiselne potencialnosti.

Izbor Valentinovih »skečev« in priredba Žanine Mirčevske kolaž fragmentov umesti v gledališče, pred začetek predstave, kot ohlapno, a fleksibilno in dinamično ogrodje, ki gledalcu ne dopušča zdrsa v tok dogajanja, temveč podčrtuje in se naslanja na zasnovo posameznih prizorov kot nečesa, kar se še ni začelo, kar še ni tisto glavno, pomembno, vidno, celovito; kar še ni zaključena zgodba, prava predstava, življenje ali kar koli že.

S premišljenim branjem Valentinovega dela, uravnoteženim združevanjem univerzalnega, lokalnega ter sočasnega in nadzorovano doziranim komičnim učinkovanjem (v tem učinku izstopa prizor s popravilom gledališkega reflektorja, a ne poruši celotne izkušnje) ustvarjalna ekipa pod režijskim vodstvom Eduarda Milerja suvereno oblikuje to deloma neoprijemljivo maso življenjskega materije.

Težko opredeljivi so tudi liki, vsakdanje pojave, a nenavadne in smešne v kontekstu, ki jih premetava in vodi s svojimi preigravanji družbenih ali jezikovnih pravil, pa tudi v brezskrbnem razpiranju svoje ranljivosti, negotovosti, naivnosti.

Janez Škof, Alojz Svete, Maja Končar, Silva Čušin, Saša Pavček in Jurij Zrnec, popolnoma resni in ne da bi se zavedali svoje komičnosti, funkcionirajo kot platno samoumevnosti obnašanja v striktnem upoštevanju paradoksa posameznega prizora, zato jih ne moremo motriti kritično ali vrednostno nasploh, saj je ost komičnega absurda usmerjena v nekaj dosti širšega, k čemur nas uprizoritev venomer angažira, da razvozlamo, za kaj tu sploh gre.

Uprizoritev pri tem dosega spretno mero praznega »projekcijskega« prostora in podlage za povabilo k miselni aktivaciji, nekaj bolj usmerjevalnega osebnega komentarja pa položi v duhovito referenco na uprizoritev Lorencijevega Kralja Ubuja.

V tem komentarju posebej izstopa reciklirana scenografija Branka Hojnika, ki učinkovito sooblikuje Valentiniado tako samostojno kot v branju, dopolnjenim z odnosom na metagledališki kontekst. Valentiniada pač ni le zbir preprostih ali nepomembnih kratkih stikov, ki jih zlahka pustimo za seboj, temveč odpiranje pogleda na tisto, kar ostaja in sooblikuje tudi vse, česar ne moremo tako hitro spregledati ali pozabiti.