Tiskane izdaje
Tudi če ne upoštevamo dejstva, da je sodelovanje osrednjih nacionalnih gledališč, SNG Drame in Drame SNG Maribor, redek dogodek, je združevanje koprodukcijskih sil in obeh igralskih ansamblov za uprizoritev, ki na trenutke deluje kot monodrama Marka Mandića v naslovni vlogi Arnoža, ostale igralce pa postavlja v funkcijo sredstva za izris njegovega psihograma, vsaj žalostno.
Režiser (in scenograf) Diego de Brea temeljito poseže v Jančarjevo besedilo, ki Arnoža, čeprav kot odpadnika in izobčenca, sooča z družbenim okoljem. Skoraj bi lahko rekli, da gre za Arnoža »po motivih Jančarjeve drame« (dramaturginja je Mojca Kranjc); De Brea razbije celotno dramsko dogajanje in njegove fragmente uporabi za vzpostavitev nekakšne vseprežemajoče statične situacije praznega teka.
Ugibamo lahko, da je v ozadju ideja o preiskovanju »nadčasovnega« lika upornika, ne glede na zgodovinsko določene politične okoliščine. A gre predvsem za ubijanje dramskega temelja brez kakršnega koli stališča, zgolj kot opazovanje, kako se v tej ogoljenosti prikaže ta lik skrajnega nekonformista.
Pri tem opuščanje jasnega zunanjega družbenega okvira prav nič ne pomaga, celo nasprotno, odrska slika deluje luknjičasto, kaotično, površinsko, neuravnoteženo med prvim in drugim dejanjem, manjka ji konteksta. Radikalno sčrtano besedilo in odstranjena začetna vzpostavitev konflikta gledalce vrže in medias res Arnožove nesinhronosti s celotnim družbenim okoljem.
Arnož se ves čas kaže kot ujet v brezizhodnem položaju, nerazumljen, že vnaprej obsojen, nemočen, brez preobrata od energije revolucionarnih idej do banalnega propada utopičnega zanosa. Režiserjeva zasnova Arnožu že na začetku odvzame vsakršno možnost pozitivnih idej, njegov lik se sploh ne more vzpostaviti kot osebnost, ki jo določajo avtonomno mišljenje in vsebinska prepričanja, jasno je le, da je na tem svetu sam. Nikogar nima na svoji strani, vsi so proti njemu, tudi tisti, ki so v Jančarjevi drami najprej še nastopali kot njegovi somišljeniki in sokrivci zoper družbeni red.
Bazično odtujenost de Brea postavlja kot totalno razdrobljenost, ukinitev komunikacije in umik kakršnih koli srečevanj med osebami, ki obstajajo drug mimo drugega in govorijo »v prazno« – brezizrazno, v mikrofon in usmerjeni v občinstvo, a le v podčrtavi osnovne iz-ločenosti Arnoža iz razosebljene skupnosti, precej manj izrazito pa Arnožovega notranjega blaznenja (kot pozunanjene dileme, dvomov skozi govor drugih).
Tako zastavljena postavitev ne zmore oblikovati niti atmosfere utesnjujoče družbene kontrole niti materializirati osrednjega lika, njegove vizije svobode, njegove osebnosti, uporništva, vztrajanja, padanja v norost, kljub Mandićevi dosledni in brezkompromisni prezenci, s katero napolni izvajanje svoje vloge.
Kajti težko se izognemo občutku, da je režiser igralce postavil v okvir, ki jih je stisnil kot oklep, znotraj katerega ni moč razviti ne podobe ukleščenega posameznika ne drugega specifičnega mesta v družbeni konstelaciji ali to vsaj izraziti prek svojega deleža idej.
Uprizoritev tako lebdi nad popolno praznino, ki jo poskuša razgibati predvsem s poigravanjem z govorno podobo ter številnimi simbolnimi dejanji in podobami, jo napolniti s tesnobnim zvočnim šumenjem (Fi Produkcija) in črno-belo estetiko (kostumografija Blagoja Micevskega in osvetlitev), a pred njo dokončno poklekne z nerazumljivim odmerjanjem tempa, ki z namernimi ustavitvami, časovnimi prazninami, le še poglobi vpogled v trhlo izhodiščno zamisel, kako danes pristopiti k problematiki družbenih mehanizmov skozi posameznika, ki gre v želji po spremembah do konca.
