Tiskane izdaje
Na uvodno vprašanje mojstra ceremonije »kakšne vse pošasti ždijo v grobnočrni kleti uma našega, da v njih mesečini vzniknejo misli in jamejo razkazovati svoje zle moči?« goriška postavitev bizarne operete Peter Kušter odgovarja v vseh izvedbenih in spektakelskih elementih nenavadno ubrano, duhovito in vizualno domiselno.
Zgodbo o strašnih mulčkih, na koncu songa mrtvih vseh do zadnjega, o dojenčkih piromanih, navihankah z megaškarjami, ki strižejo palce palce sesajočim, prikazni iz mračnega dela spektra, kot bi pobegnile iz kakšne od grozovitih risank Tima Burtona, songe o neprevidnih in tudi naravnost zlih otrocih in strahotah in strahovih, ki jih napadajo na vsakem koraku so angleški ustvarjalci povzeli po otroškem avtorju iz XIX. stoletja Heinrichu Hoffmannu.
Vse to nadgradili z nekaj nonsensa in izrazito črnega gotskega in obešenjaškega humorja, skupina The Tiger Lillies pa je zadevo uglasbila. Gre torej za delo, ki je manj poljudno in odprto kot običajno gledališko besedilo, saj ga zamejuje tudi glasba in nekoliko vizualna podoba izvorno sodelujočega benda, v katerem imajo klovnovsko pobeljene obraze in ofucane kostume v dickensovskem stilu in viktorijansko ikonografijo.
Uprizoritev obskurne operete, bizarnega muzikala in arhaizirane otroške grozljivke, ki se nedvomno napaja pri Brechtovi Beraški operi in še čem, je po kongenialnem in nekoliko patiniranem prevodu Andreja Rozmana Roze režirala Ivana Djilas, pri tem pa do konca izkoristila potenciale ustvarjalcev.
Kotumografija Jelene Proković je postarana in se spogleduje z imaginarijem brechtovskih oper, scenografija Barbare Stupica se poigrava z viktorijanskim modelom gledališke iluzije, postavi oder na (malem) odru in zraven izrablja takratne efekte, recimo za valovanje vodne gladine.
Izvajalci so odlični, s Kristijanom Gučkom na čelu; on v uvodnem prizoru nastavi svoj falzet in je mračni, na Shakespeara udarjeni Mojster ceremonije in voditelj šova spak. Vse odigra z naprej potisnjeno glavo na želvasto iztegnjenem vratu,vendar so vsi pevci – izvajalci – animatorji brez izjeme imenitni, ne samo v pevskih točkah, enako učinkoviti so pri animaciji: mentor je bil Brane Vižintin in animacija ročnih lutk ali lutk na palici je dobro zamišljena, mestoma čarobna in očarljiva, predvsem pa inovativna in dobro izvedena.
Tudi glasbeniki, Joži Šalej, Boštjan Narat in Blaž Celarec ga hudo dobro lomijo, ne samo z inštrumenti, tudi z grimasami in gibalnimi intervencijami, to so prave vloge s pomenljivim pogledovanjem in predvsem Celarec ima tudi imeniten impro nastop, kjer davi in stiska gumijaste kure in pretepa tolkala, neustavljivo kot bi šlo za poredne otročiče, zabavno in duhovito, ob tem pa, kar velja tudi za petje igralske ekipe in njihove disciplinirano izvedene nastope, izvedbeno inovativno in neoporečno.
Predstava, ki ji nič ne manjka, upamo, da niti odraščajniške in odrasle publike ne. Če bi jo hoteli pohvaliti v njenem mračnem in sprevrženem registru, bi morali citirati kaj v stilu »zdravje od srca do jeter/ ti uniči Kušter Peter«.
