Tiskane izdaje
S prvo baletno premiero v tej sezoni Tristan in Izolda, ki je nastala po idejni zasnovi Sanje Nešković Peršin, dolgoletne članice ljubljanskega baleta in s to sezono nove umetniške vodje, se je premierno občinstvo lahko seznanilo z vizijo ljubljanskega baleta pod njenim vodstvom.
Napovedani baletni večer je nastajal v tesnem sodelovanju skladatelja (Saša Kalan), romunskega koreografa (Dan Datcu), scenografke (Meta Grgurevič v sodelovanju z JAŠO), kostumografa (Uroš Balantič) in oblikovalca luči (Jaka Šimenc) ter dramaturginje Barbare Novakovič Kolenc, ki pa je zgoraj omenjeni pri svojem timskem delu niso upoštevali.
Vsebine, ki jo je v gledališkem listu zapisala dramaturginja, v dogajanju na odru ni bilo razbrati. Balet naj bi v nastajanju soustvarjali tudi plesalci. V predstavi jih je sodelovalo 20 (z alternacijami). Vsaj polovica stalno angažiranih ni bila zasedena.
Saša Kalan, ki je prispeval avtorsko glasbo za balet, je, da bi zapolnil vrzel v svojem ustvarjalnem naboju, uporabil (zlorabil) znamenita odlomka iz istoimenske Wagnerjeve opere (Ljubezenska smrt in Preludij). Balet Tristan in Izolda zame ni balet! Po koreografski zamisli romunskega koreografa Dana Datcua, ki je po naročilu ustvarjal z našim baletnim ansamblom, bi ga lahko poimenovali »gibalno-plesno scensko delo«.
Prvo dejanje je koreograf, ki je moral slediti originalni Kalanovi partituri, časovno raztegnil vsaj za dvajset minut. Plesalci obeh spolov so plesali v kostumih, ki so potrdili kostumografov smisel za plesni gib in tako pripomogli k svobodnemu gibanju plesalcev. Kot brezspolna bitja so nastopajoči lahkotno, enovito in z estetsko dovršenimi gibi tekali po temačni sceni, ki je pričarala, lahko bi dejali, wagnerjansko vzdušje.
Bilo je plesno gibanje, vendar brez vsebine. Solistični liki so bili del gibalne celote. Iz plešoče množice sta končno v drugem dejanju izstopila glavna junaka Lukas Zuchlag in Tjaša Kmetec v vlogi Tristana in Izolde v estetsko zanimivem plesnem duetu vendar brez čustev in strasti. Domnevam, da po koreografovi zamisli ali pa se zaradi temne scene to iz dvorane ni videlo.
Presenečena ob sicer dovršenem plesnem gibanju nastopajočih se sprašujem, ali so tovrstne koreografije, tehnično nezahtevne, raven ljubljanskega baleta? Kam gre razvoj baletnega ansambla pod vodstvom Peršinove, nam bo kmalu pokazala načrtovana druga premiera v tej sezoni – Labodje jezero.
Ne morem mimo tega, da je za večino prisotnih poznavalcev in ljubiteljev baleta, ki že leta sledijo baletnemu repertoarju, vizija Peršinove, ki želi peljati balet v 21. stoletje, že videno v preteklem stoletju.
Spomnimo se Clugovega avtorskega plesno-glasbenega projekta Arhitektura tišine (2006.), ko je združil nezdružljivo(!), to je znameniti Mozartov Requiem in malo znani Requiem za prijatelja sodobnega poljskega skladatelja Preisnerja. Delo je bilo izvedeno v sodelovanju mariborske in ljubljanske operno-baletne hiše.
Naj omenim še Molitveni stroj Noordung Dragana Živadinova daljnega leta 1992 v Cankarjevem domu in Šparemblekove koreografije, oboje v izvedbi ljubljanskega baleta. Pa obdobje, ko je Darinka Lavrič Simčič vodila ljubljanski balet in njen sodobno usmerjeni repertoar.
Izvedbo predstave je spremljala glasba na posnetku, ki jo je izvajal orkester Sng Opera in balet Ljubljana pod taktirko Marka Gašperšiča; koncertni mojster je bil Gregor Traven, solisti Bošjan Lipovšek, rog, Luka Ropret, kitara in Irena Yebuah Tiran, glas.
