Tiskane izdaje
Zdi se, da si v časih, v katerih trenutno bivamo, ni težko predstavljati želje po umiku od družbe, po »izstopu« iz tega sveta. Še več; ni si težko predstavljati, da se lahko ozaveščen, po možnosti humanistično naravnan posameznik, vse bolj potaplja v mizantropijo – pa kakorkoli kontradiktorno se to že sliši.
Potrošnja, hlepenje po hipnih užitkih, zadovoljevanje lastnih potreb za vsako ceno, vojne, neodgovoren odnos do okolja – zdi se, da je razlogov za sovraštvo do človeške rase absolutno na pretek.
Z ozirom na zapisano je kapitan Nemo s svojo zgodbo vsekakor lik, ki lahko nagovori sodobnega gledalca, predstava, postavljena po znanstveno-fantastičnem romanu 20 000 milj pod morjem pa že v izhodišču, skozi (novo) branje teksta, ponuja dovolj pomenljivih, relevantnih točk. Morda se zdi za današnje branje ena pomembnejših tem ekologija, ki ji Pograjc posredno nameni precej prostora.
Potovanje pod morjem, nad katerim se zlasti navdušuje profesor Aronnax, Pograjc vzpostavi (tudi) kot skorajda kvazi-analitičen prikaz različnih načinov izkoriščanja morij in oceanov, ki se odvija v sodobnem času; tu so kitolov, izumiranje alg v Rdečem morju, izkoriščanje školjk bisernic, onesnaženje v Sargaškem morju ipd.
Vsekakor je odločitev za tovrsten poudarek smiselna in aktualna, zlasti če upoštevamo, da se že ena najbolj znanih ekranizacij, film Richarda Fleischerja, loti enega izmed družbeno-perečih vprašanj (takratnih oblik suženjstva) ter na tem utemeljuje Nemov lik.
Pograjčev Nemo tako izraža gnev predvsem nad potrošništvom in plehkim pohlepom sodobnega človeka, ki iz morja jemlje dragocenosti, kot so biseri, rdeče alge, kitovo meso, morje pa hkrati skrajno onesnažuje ter uničuje z naftnimi ploščadmi in masovnimi odpadki. Na žalost je ta kritika preveč površinska, da bi presegla golo poimenovanje problematik, nekatere druge, bolj bistvene, pa enostavno izpusti.
Tako v predstavi ne naletimo denimo na podatek, da letno pobijemo do tri bilijone(!) morskih živali in »skrbimo« za masovna izumiranja vrst ter povsem rušimo morske ekosisteme. Kritika, skratka, ostaja vseskozi precej nenatančna, predstavi pa usluge ne naredi niti dejstvo, da so liki (v romanu natančno, plastično prikazani) reducirani na enoplastne skice, s čemer je, predvsem na vsebinski ravni, izgubljene precej moči, ki jo ima roman.
Zdi se, da se je Pograjc pri postavitvi 20 000 milj pod morjem enostavno preveč osredotočal na to, da bi predstava ponudila kar najbolj obsežen in barvit mozaik teatrskih postopkov ter druge razsežnosti gledališkega dela puščal ob strani.
V 20 000 milj pod morjem se tako združujejo tehnike lutkarstva, pogled kamere, bogata igra luči, vzpostavlja se dialog z jezikom filma, hkrati pa predstava prinaša izrazit poudarek na gibu s plesnimi ter akrobatskimi elementi ter petju. Posebej zanimiva in izvirna je postavitev podmorskega potovanja okoli sveta, ki je zastavljeno kot »potovanje« z lutkami, ki se premikajo skozi več akvarijev, pri čemer vsak akvarij predstavlja eno od morij, ki jih obpluje Nautilus.
Igralci lutke potapljajo v akvarije in jih hkrati v živo snemajo s kamero, s čimer se na platnu ustvarjajo prepričljive projekcije »morskega dna«, ki so sorodne pogledu, ki se odpre skozi okno podmornice, s čimer postane gledalčev pogled »pogled od znotraj«, pogled iz podmornice.
Predstava je zaradi raznorodnosti uporabljenih meta-gledaliških postopkov in režijskih pristopov dinamična in dogajalno polna, a le stežka se otresemo občutka, da je »polna« le na videz: zdi se, da se pod »postmodernističnimi« pristopi ne skriva na novo tvorjen pomen, temveč zgolj vsebinska izpraznjenost, s čimer pridobi predstava, zlasti upoštevaje na trenutke precej nabuhlo estetiko, nekoliko »campy« učinek dela, katerega ustvarjalci so se tako zelo trudili, da jim je prav posrečeno spodletelo.
