Tiskane izdaje
Baletni večer Favn – Carmen – Bolero/Für Alina je kalejdoskop, nova mešanica baletno-gibalnega plesa sedanjih koreografov in obenem njihovo doživetje stvaritev preteklega časa.
Ustvarjalci večera so koreografi Edward Clug, Valentina Turcu in Johan Inger, solisti in baletni ansambel ter simfonični orkester pod taktirko Simona Robinsona (premiera je bila 3. marca, ogledala sem si nedeljsko reprizo).
V Favnu oživlja Clug spomin na glasbeno stvaritev Clauda Debussyja Preludij k favnovemu popoldnevu in na plesalca Vaclava Nižinskega, pri čemer se vsebinsko osredotoča (kot je sam navedel) na lov moškega »lovca« in njegovo sanjarjenje o ženskem »plenu«. Koreografska postavitev Favna in Nimfe iz današnjega časa deluje z izbranima solistoma kot nenavadno zahtevna plesno-gibalna zamisel.
Ob tem kaže spomniti, da je bil Clug letos nominiran za prestižno nagrado (tako imenovanega baletnega oskarja) Benois de la danse, in sicer za koreografijo Handman v izvedbi NDT 2 in za Posvetitev pomladi Stravinskega, ki jo je ustvaril s züriškim baletom. Ocena te predstave je objavljena na portalu z novicami Seen and Heard International.
Ob pričakovanju podelitve nagrade (30. maja v moskovskem Bolšoj teatru) je na mestu misel, da se je Clugu odprla priložnost za zgodovinsko uvrstitev med slavne prejemnike nagrade, to je med koreografe, kot so Angelin Preljocaj, Boris Eifman, Roland Petit, Mihail Barišnikov, Maurice Béjart.
Baletni triler Carmen, misterij ženskega erosa na glasbo Rodiona Ščedrina (v resnici je glasba Bizetova in obenem Ščedrinova) je koreografirala Valentina Turcu, ki si je zamislila tudi koncept oziroma libreto. Leta 2014 je njeno Carmen spremljal zvočni posnetek, tokrat pa orkestrska izvedba v živo. Sicer pa Turcujeva nadaljuje in nadgrajuje plesalsko telesno ekspresijo s potpurijem starih elementov in novodobnih modnih potez.
Mariborski balet je obe deli predstavil na lanskem Dubrovniškem poletnem festivalu. Festivalska žirija ju je ovenčala s posebnim priznanjem za umetniško odličnost, vrhunsko plesno ustvarjalnost in koreografsko domiselnost.
Večer domačih koreografov dopolnjuje Walking Mad švedskega koreografa Johana Ingerja na glasbo Mauricea Ravela Bolero in Arva Pärta Für Alina. Stvaritev nam odstira vpogled v koreografovo soočenje z njegovimi hrepenenji in strahovi, ki jih vizualizirajo otročji premiki teles med lego kockami.
Inger sledi Ravelovemu minimalističnemu glasbenemu izhodišču s poenostavljeno izraznoplesno gibalnostjo, Ravelovi skladbi pa dodaja zvončkaste »tintinabule« klavirske skladbe Für Alina skladatelja Arva Pärta. Mad watching zapuščamo Walking Mad, bi morda lahko zapisala.
Večina občinstva se je predala navdušenemu aplavzu in žvižgom. Nekdanji čas mora odstopiti prostor dozorevanju zdajšnjosti, dvajseto stoletje se umika novostim.
