Tiskane izdaje
Krstno uprizoritev, ki je na malem odru dopolnila pravkar podeljeno Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo, lahko razumemo kot iskanje možnosti za odrsko življenje sodobne dramske pisave v Razglednicah, ki s svojo eksperimentalno formo ne omogočajo enostavnega ali samoumevnega prenosa v gledališki prostor.
Besedilo je spleteno kot heterogen mozaik fragmentarnih prizorov ali slik, različnih pripovednih perspektiv oziroma točk pogleda, časov in lokacij, prepleta dialog in monolog, realistično in ironično.
Vrača nas v zgodovinski kontinuum kolonializma prek poglavitnih točk popotovanja večno žive(če)ga komičnega dvojca Osvajalca in Oprode, prisluhne nemim pričam krvave zgodovine, kot so pero Indijanca, drevo s kamboških polj smrti ali mostarski most, s fotografinjo potuje v oddaljene kraje današnjega sveta in monološko »zumira« njen notranji svet.
Za vse te tipe »razglednic« režiserka Ajda Valcl poišče posebno uprizoritveno obliko, razločujočo, znotraj zastavljenih okvirov kompaktno in z igralsko natančno razdelano usmeritvijo, a ob tem izgubi odnos do celote, delno tudi do materije.
Namesto mreže razglednic, ki gradijo sliko sveta, se uprizoritev zateče v logiko urejanja razglednic, kot da bi se vanjo zažrl strah iz podnaslova, ki se razrešuje v organiziranju in umeščanju podob sveta okoli središčne točke. V to je postavljena popotniška fotografinja, opazovalka in premišljevalka sveta, in čeprav scenografija deli oder na dva svetova – fotografski studio in manjši asketski poligon za prizore osvajalskih eskapad –, je edino prizorišče pravzaprav mentalna pokrajina fotografinje.
Polona Juh jo v igri zastavi kot občutljivo in premišljujočo posameznico, ki prek spominov na srečanja ob fotografijah in ob osebnih razglabljanjih skuša razumeti svet in posameznikovo vlogo v njem. A takšne karakterizacije, pa tudi nenadnega sklepnega preobrata v pozitivno naravnano potrditev lastnega življenja, njen pozunanjeni miselni tok ne podpira.
Krajšanje in črtanje razglednic s potovanja, ki edine prinašajo svetel nadih upanju na medčloveško bližino in lepote sveta, zamegljuje protipol vsemu grdemu, temačnemu, krutemu. Večina njenih osebnih razglednic izgine z odra, ostane pa ta, ki jo pošilja in prejema, osamljena in zbegana.
Njeno razmišljanje, o katerem ni zares jasno, komu je sploh namenjeno, izpoveduje praznino, ki jo oblikuje in se vanjo odtiskuje celotno breme zgodovine zahodne civilizacije. Obenem daje bežno slutiti, da ni le žrtev »velikih osvajalcev«, temveč tudi njihova potomka, kar pa ostane nereflektirano, zavito v njeno naivnost in navidezno občutljivost.
Konec koncev prav ona (s svojimi vprašanji in dilemami), četudi nehote, prevzame mesto osrednjega zanimanja, če že ne problema uprizoritve, njena intelektualno suha tesnoba in negotovost pa se ne prebijeta na raven občutja in je do nje zato težko vzpostaviti odnos.
V tej pesimistično resnobni atmosferi in črno-beli vizualni podobi tako vse izzveni nekako ravnodušno in zrelativizirano. Tudi izstopajoča igralska zgodba Saše Pavček in Nine Valič, ki z minimalnimi sredstvi premišljeno in izrazno natančno odmerjeno oblikujeta Osvajalca in Oprodo, v celoti Njene zgodbe ostaja na ravni mimobežnega posmeha, Barbara Žefran pa je v različnih vlogah postavljena predvsem kot pomočnica (orodje) za ilustracijo posameznih njenih fotografij, še ena varianta prijateljskega Oprode, čeprav naj bi verjeli, da fotografinja odpira svetove – in jih skuša razumeti.
