Tiskane izdaje
Pandurjeva Simfonija otožnih pesmi je bila pred sedmimi leti prvič izvedena v Berlinskem državnem baletu. Svojo zamisel plesne simfonije o času življenja in smrti je režiser poimenoval po skladbi poljskega skladatelja Henryka Mikolaja Góreckega (1933–2010).
Ekipa, ki je v Berlinu pripravila krstno izvedbo, je Pandurjevo delo prenesla tudi na ljubljansko sceno. Presenečena sem, da se hommagea niso domislili v mariborskem gledališču, kjer je Pandur dolga leta ustvarjal, in sicer prav s tamkajšnjimi umetniki.
Sanja Nešković Peršin, ki vodi ljubljanski baletni ansambel, pa je Pandurjevemu spominu posvetila osrednjo premiero v sezoni. Za komorno zasedbo štirinajstih plesalcev (v ansamblu jih je sicer dvainpetdeset) so bili izbrani, lahko bi rekli, najuspešnejši. Večinoma so to inozemski člani.
Tim, ki je obnovil berlinsko praizvedbo, sestavljajo koreograf Ronald Savković, dramaturginja Livija Pandur (z Darkom Lukićem tudi soavtorica libreta), skupina Numen (oblikovalka scenografije), kostumografka Angelina Atlagić, oblikovalec svetlobe v ljubljanski realizaciji pa je Jaša Koceli (avtor prvotne zamisli Juan Gómez Cornejo).
V Ljubljani je prevzela glasbeno vodstvo in dirigiranje Živa Ploj Peršuh, sopranski delež operna solistka Martina Zadro, koreografsko asistenco Regina Križaj. V gledališkem listu najdemo obsežen zapis o samem projektu; navedem naj na primer besedno zvezo »več kot le ena sama otožna pesem«.
Vseeno pa potrebujemo veliko lastne domišljije za iskanje gledališkega videnja Simfonije otožnih pesmi, v kateri naj bi nas ustvarjalci, po besedah Livije Pandur, popeljali na potovanje »po krvotoku človeškega, miselnega, emotivnega - potovanje v času in spominu«.
Kakor koli že, redko katera ljubljanska predstava je bila zasnovana in izpeljana na tako visoki profesionalni ravni, ob čemer gre posebna pohvala domiselni scenografiji in z lučnimi učinki poživljeni kostumografiji, prav tako pa glasbeni izvedbi svojevrstne simfonične snovi s pevsko žalostinko oziroma ljudskimi pesmimi.
Komornoansambelska skupina plesalcev je bila v vseh pogledih dorasla sicer nezahtevni koreografiji, ki krmari med vsemi mogočimi plesnimi stili, obenem pa je vezana na glasbo statičnih harmonij, ki ne spodbuja plesnega razmaha. Plesalke (Giorgia Vailati, Rita Pollacchi, Tjaša Kmetec, Ana Klašnja, Marin Ino, Chie Kato in Elli Purkunen) so s postavno eleganco in izvajalsko dovršenostjo delovale očarljivo, kot posebno dragocena pridobitev za ansambel je izstopila Giorgia Vailati, prva med soplesalkami.
Za vodilno mesto v moški plesalski skupini je bil izbran Kenta Yamamoto, ki pa po videzu in nastopu ob drugih soplesalcih žal ne deluje prav izstopajoče (da bi sploh upravičil umetniško odločitev oziroma zaupano mu vlogo). Tako se zdi, da so bili umetniki Petar Đorčevski, Lukas Zuschlag in Hugo Mbeng prezrti; s svojim plesnim gibom, nastopom in izkoristkom tehnike so bili vsekakor veliko povednejši od Yamamota. Plesali so še Richel Wieles,Filippo Jorio in Owen Lane.
Bojda dvajsetminutne ovacije ob berlinski krstni izvedbi se v Ljubljani niso ponovile.
