Tiskane izdaje
Cankarjevo dramo, v kolektivni spomin zapisano kot satiričen portret političnih razmer, ki se prevesi v intimno dramo učitelja Jermana, avtor priredbe in režiser Janez Pipan (asistent režiserja je Luka Marcen, dramaturginja Mojca Kranjc) premakne v popolnoma osebni milje in postavi kot vseskozi natančno ter poglobljeno psihološko dramo.
Ne zanimajo ga ne politični mehanizmi ne kritika pragmatičnega preobračanja, ki se v primerjavi s pronicljivo študijo oseb v danih okoliščinah, na katero se fokusira, zdijo kot hitro prepoznavna stereotipna podoba od daleč.
Osišče konflikta ni več toliko Jermanov »boj« z družbo, osrednje dogajanje je ponotranjeno in pozornost razpršena na več dramskih oseb in napetost znotraj njih, kar omogoči prostor za izrazite osebne zgodbe. Pod očitno skrbnim režijskim vodstvom lahko v vsakem igralcu tega obsežnega 27-članskega igralskega ansambla zaslutimo svojstveno figuro, v vidnejših vlogah pa je izrisanih nekaj zares izjemnih osebnosti.
Bojan Emeršič trdno ujame Komarjevo na videz skrito tesnobo in notranja nasprotja ter odločno motivira zasuk proti Jermanu, Hvastja Jurija Zrneca je obvladan in enigmatično sugestiven, župnik Jerneja Šugmana zagonetno dvoumen in zadržan v eksplicitnosti figure moči. Pravzaprav nobene od dramskih oseb ne moremo ugledati naenkrat, a njihova prepričljivost in polnost pod površjem tlečih občutij in misli je dosledna ter priteguje tako v posameznem trenutku kot v času in razvoju drame.
Za razbiranje te psihološke študije je nespregledljiva še Nina Ivanišin kot Lojzka, ves čas čvrsto na ostrini lastne pozicije, s kompasom proti tisti (morda edini) pravi srčni razumnosti. Prav vsi so pomembni tudi za umevanje Jermana (Marka Mandića), tega – vsaj z današnjega časa – največjega izziva intelektualca, ki verjame v spremembo in se zanjo aktivira ter umira. Mandićev Jerman je temu primerno vseskozi izmuzljivo doziran, deloma neoprijemljive in enigmatične prezence, a notranje koherenten v več možnih razumevanjih in prav v tej svoji večznačnosti pomenljiv in intriganten.
Prodorno razčlenjeni so tudi drugi člani učiteljskega kolektiva (Pia Zemljič, Barbara Cerar, Tadej Toš) in kovač (Aljaž Jovanović). Pri tem je odločilno dopuščanje trajanja, ki omogoča čas za razvoj in razpoznavanje karakterjev, čeprav je ritem, predvsem v prvih treh dejanjih, izrazito počasen in uprizoritev v tem za gledalca precej zahtevna.
A režijska upočasnitev je le ena od strategij za poudarjanje posameznih (z)možnosti pomenskosti v tem vozlišču ranljivih usod; ponekod se posamezne besede in stavki skorajda razstavijo v času in prostoru, tudi papirnatost posameznih že avtonomnih sloganov je kdaj namerno poudarjena, predvsem pa Pipan suka interpretacijo tudi z novimi drobnimi dejanji (ko na primer roka, ki bo kovala svet, ne (p)ostane le kovačeva) in manjšimi tekstovnimi vnosi iz Cankarjevih političnih in esejističnih zapisov. Več pomenljivih sugestij (tako s samo zasnovo kot njeno uporabo) vnaša tudi nivojska in specifično označena delitev prostora pod enotno streho Sanje Jurce Avcı, celotna črno-sivo-bela odrska podoba (kostumi Lea Kulaša) in glasba Alda Kumarja.
Gre za uprizoritev, ki naturi ogledalo drži, kot s Hamletovim citatom Cankar uvede Hlapce in ga Pipan tudi namigujoče vključi v izgovorjeni tekst, le da ta natura ni družba, temveč posameznik; uprizoritev izostri njihovo intimo in se zasidra v tisti tip gledališča, ki ni ne aktualen ne sodoben, temveč večen.
In ne glede na morebiten slabšalen podton zaprašenosti tovrstnega estetskega užitka v nekaterih razumevanjih teatra danes so Hlapci v svoji temeljni usmeritvi analitično studiozni, izstopajoče dodelani in izvedbeno prepričljivi tako v detajlih kot v celoti.
